O ribiški etiki, bontonu in še čem

Ribolov, s katerim si je včasih človek pridobival vsakdanjo hrano, je skozi tisočletja napredka izgubil svojo prvotno obliko in namen. Danes je muharjenje , tako kot vse ostale oblike ribolova, zgolj zabava in aktivnost med prostim časom, sodobnega, v urbano okolje ujetega in narave željnega človeka. To je postala nekakšna oblika »športa« pri katerem sodobnemu muharju nekdo drug, ali pa si  sam postavlja namišljena ali  napisana etična načela (nekaj kar je izraz  najvišje zavesti in prizadevanje po tistem, nečem najžlahtnejšem v nas in okoli nas) v odnosu do  ribe. Osnova teh načel je v humanosti in poskušanju  dosege čim bolj enakopravnega odnosa  v vsekakor neenakopravnem spopadu muhar ribič – riba. Žal, prav pri tem, ko poskušamo doseči športnost in enakopravnost našega odnosa, prihaja do velikega paradoksa, saj pri drugih športih svojega nasprotnika ne ubijemo. Spoznanje o nehumanosti početja ribolova, mora biti naše notranje svarilo, da ga v celoti ne razvrednotimo. Zato se ne kaže slepiti, da je kakršenkoli ribolov, tudi muharjenje, human, ne glede na vabo, velikost trneka, brezzalustnika, debelino predvrvice itd… Sam imam te in podobne pomisleke odkar sem starejši ribič. Dileme o tem sem prerasel, zavedam se, da tudi muharjenje ni human način ribolova, toda kljub temu grem ribarit kadar le utegnem. Prav nič se ne sramujem svoje dediščine človeka »prvobitnega lovca«, ribiča ali nabiralca plodov. Tej dediščini se ne bom odrekel in je ne bom preoblikoval v razne poduhovljene človekove dejavnosti, ki jih zavijamo v celofan, da bi izgledale lepše. Spoznanje, kaj je napačno v tem kar počnem, je le eden od varovalnih sistemov, da človek ohrani svojo povezanost z vsem živim in neživim v naravi in si ne domišlja, da je dosegel popolnost bogov. Spoznanje, ko ga dojamemo, da ribolov v principu ni human, še ne pomeni, da smemo početi še nekaj bolj nehumanega, kot je recimo izživljanje nad ribami po sistemu UJEMI ČIM VEČ IN SPUSTI. Zato se držite načela: “Ne mečite svoje muhe vsaki  podmerski ribi, samo zato, da boste ujeli čim več“. Pri nas, v naših čistih alpskih rekah, se lahko odločite za selektivni način muharjenja, namreč odločitev o tem katero ribo boste poskušali ujeti in kateri neboste niti vrgli svoje muhe je samo vaša.

Vprašljiva pa je uporaba imena športni ribič pri tistih, ki vsako ribo stlačijo v  nahrbtnik in o etiki ter sodobnem odnosu ribič – riba nimajo pojma ali preprosto nočejo vedeti, da obstajajo tudi drugačni pogledi na sodobni ribolov kot tisti » CATCH & SPEČ  varianta…. Vesel sem, ker je v muharskih vrstah vsako leto manj takšnih ribičev. Večina se je pričela zavedati, da tu ni potrebe za ubijanjem, vsaj iz razloga prehranjevanja ne, kajti če hočemo v tem športu zmagati, je zadosti,  da ribo spravimo iz vode, ali pa še to ne. Mislim, da za športno zadoščenje zmagovalca ni potrebno nič drugega, mogoče kakšna slika s katero lepših predstavnic nasprotne ekipe.

Zadnje čase se je veliko pisalo v tujem, posebno nemškem tisku, proti načelu CATCH & RELEASE / Ujemi & Spusti, ker naj bi po nekaterih raziskavah veliko rib, kljub pazljivemu ravnanju pri odpenjanju, poginilo. Sam se ne morem strinjati s temi ugotovitvami, pa tudi moji najožji muharski kolegi se ne strinjajo s tem, izkušnje kažejo namreč drugače. Če povem samo primer iz hrvaške reke Gacke. Tam sem imel na nekem ovinku večkrat srečanje s precej veliko šarenko, ki mi jo je uspelo nekajkrat spraviti  iz vode. Da imam opravka z isto ribo sem  vedel po tem, ker je imela precej velik črn madež tik nad repno plavutjo. Sam sem jo na različne muhe in različne načine ujel vsaj štirikrat. Moram pa reči, da je z leti pridobivala na izkušnjah in vedno težje jo je bilo ujeti. Hočem povedati, da velika večina rib vseeno preživi, saj drugače bi bilo dno vodotokov prve dni  v novi muharski sezoni ali po muharskih tekmovanjih dobesedno posejano z mrtvimi trupli spuščenih rib, pa kot veste ni tako.

Zatorej premislite. Ribo, ki vam jo že posedovanje ribiške dovolilnice in ribiška pravila dovoljujejo upleniti, lahko pustite pri življenju in vrnete nazaj vodotoku ter materi naravi. V danem trenutku se odpovedati plenu in vrniti ribo naravi ter s tem zatreti v sebi ribiča lovca iz tistih časov, ko so ribe služile kot vsakdanja dokaj lahko dostopna hrana, je tisto najvišje kar lahko dosežemo v tem odnosu “narava – človek”. Pokazali bomo spoštovanje ribi, bitju, ki izhaja iz narave, in ki ga lovimo, tudi s tem, če se jo že odločimo vzeti in ubiti, da jo sami použijemo v družinskem krogu, ne pa, da se z njo hvalimo okoli in jo na koncu podarimo sosedu za katerega je to zgolj in samo hrana ali še v slabšem primeru, da se nam valja nekje v zamrzovalniku, nato pa jo, ko ji rok poteče, zavržemo. O prodajalcih njihovega plena- rib, tu nebi izgubljal besed.