»Ponesrečeni« ulovi rib in varstvena doba

V družbenih medijih, živimo pač v dobi izrojenega načina komuniciranja, sem in tja opazimo fotografijo ribe, ujete v varstveni dobi, in srečnega ribiča, ki z njo pozira na tak ali drugačen način. Nastane cel cirkus, saj sproži kočljiva slika val komentarjev, spodbudnih in živčnih, rodijo se debate, mnogokrat žolčne. Skupni imenovalec izbruhov je dilema, ali je fotografiranje ujete ribe, ki je v varstveni dobi, primerno in etično. O vsem tem in še več premišljamo v naslednjih vrsticah.

Ribiči lovimo ribe, ker nam je to v izziv, saj se ne pustijo ujeti in ker s tem zasledujemo nekakšne prastare notranje vzgibe. V tem pogledu je riba »orodje naše zadovoljitve« in ni pomembno, v katerem času je bila ujeta. Z razvojem športnega ribolova, kakor mu pravijo, pa smo si postavili ovire, ki ribičevo udejstvovanje zaostrujejo in otežujejo, zlasti zaradi zaščite rib!, izzivi pa postanejo večji in uspehi težje dosegljivi.

Ena izmed takšnih ovir je varstvena doba oziroma obdobje, ko se ribe drstijo in jih ne smemo loviti. Predpisana je z zakonom. Splošno mnenje je, da so ribe takrat ranljivejše, zato moramo z njimi ravnati pazljivejše kot sicer, vendar to sploh ni res. Z ribami moramo ravnati pazljivo VEDNO, kadar posegamo v njihovo dobro počutje in zdravje! To bi morala biti osnova za vsakega ribiča, ki si želi da bi, bodimo iskreni, »orodje njegove zadovoljitve« obstajalo še dolgo vrsto let.

Pogosto se nam bo zgodilo, da bomo ribo ujeli, ko bo v varstveni dobi. Kaj takrat? Modri ribiči jo bodo kar se da hitro in nepoškodovano izpustili nazaj, brez fotografiranja in drugih zavlačevanj. Drugi se bodo z njo fotografirali, morda celo na neprimeren način, in med ribiči povzročili pravi mali razkol. Dejstvo pa je, da riba, ki smo jo ujeli v varovalnem obdobju, ne more biti naša trofeja, zato se z njo na legitimen način ne moremo pohvaliti. Takšno ravnanje je prej nastopaško kot pa ribiškega občudovanja vredno.

Varstvena doba je pač izziv, saj otežuje ribolov. Je absoluten standard, določen z zakonom in moramo ga spoštovati. Vse ribe, ujete izven te dobe, imajo možnost, da postanejo trofeje, vse ribe, ujete znotraj te dobe, pa te možnosti nimajo. Ribiči, ki torej pozirajo z ribami, ujetimi v varstveni dobi, le-te ne upoštevajo in se ne zavedajo, da riba, s katero pozirajo, ni trofeja, temveč kup mesa, kadaver, pa čeprav živ, ki nima prav nobene lovske vrednosti. Pravila igre so bila prekršena.

O čem bi se pravzaprav morali pogovarjati? O dobrobiti ribe! Riba je bistvo ribiškega udejstvovanja, ona je središče ribičevega sveta in dogajanja na ribolovu. Ob poziranju z ribo se ne odmaknemo le od bistva lovske vrednosti, temveč predvsem od poštenega koncepta naravnega odnosa z živaljo, ki je v bitki z močnejšim tekmecem pač izgubila. Tu grešimo vsi, brez izjeme! Če bi bila riba središče našega udejstvovanja, potem je sploh ne bi fotografirali. Odnos med človekom in ribo je strogo individualen, hemingwayski. V to intimo javnost nima oziroma ne bi smela imeti vpogleda.

Nalijmo si čistega vina – ribiči smo ljudje in v svoji ribiški karieri tudi grešimo, hote ali nehote. Svetnikov iz mesa in krvi ni. Če se z ribo že fotografiramo, dajmo z njo ravnati tako, da ji pri tem čim manj škodujemo. Ujeta riba je poražena in nemočna, zasluži si le največje spoštovanje. Ne dvigamo je iz vode ali pa jo postavimo v njen naraven položaj. Fotografiranje opravimo kar se da hitro, fotografije pa obdržimo zase in ne širimo slabega in nastopaškega duha po odprtih profilih družbenih omrežij.

Podobne misli o tej tematiki lahko preberete v naslednjih zapisih:

O ribiški etiki, bontonu in še čem, Postrv umira za dobro sliko, Pravilno ravnanje z ribami

Kaj pa menite vi? Komentirajte zapis in ga delite na vašem priljubljenem družbenem omrežju.

Dober prijem vam želi ekipa RibiskeKarte.si!