Jamarjenje kot lov na malo divjad

Na zahodu, predvsem v Franciji, je jamarjenje samostojen lov zveri pod zemljo. Poteka s sodelovanje lovca in psa, najpogosteje terierja, in brez uporabe strelnega orožja.

Način lova je med lovci in širše v družbi predmet številnih polemik, saj uporablja lovskega psa, ki ni nujno ustrezno zdresiran. Tak je lahko nevaren; zaide namreč v jazbino namesto v lisičino, kjer ga jazbec prav lahko ugonobi. Dostikrat je pes tudi preveč bojevit ali pogumen, kar pomeni, da se bo bojeval z lisico, namesto da bi jo le pregnal na določeno mesto. To se lahko, kot navaja literatura, konča slabo in za psa in za lisico.

Tradicionalno jamarjenje

Želeni izid jamarjenja je, da pes jamar raziskuje rove lisic in jazbecev, tudi nutrij in podobnih živali, in prepodi žival na določeno mesto, kjer jo počaka lovec. Beseda jamarjenje je, zanimivo, v uporabi šele dobrih sto let. Prej so takšnemu načinu lova rekli kar izkopavanje in so ga uporabljali bolj kot ne za vzdrževanje populacij določenih plenilcev, predvsem lisic.

Po nekaterih virih naj bi se jamarjenje razvilo iz dejanske potrebe po varovanju. Psi, ki so pri tem sodelovali, naj bi bili v začetku foksterierji, ki so izpodrinili krivonoge basete. Na našem območju je že iz srednjega veka znan nemški jazbečar, ki so ga posebej vzredili za lov jazbecev.

Jamarjenje v Sloveniji

Pri nas razumemo jamarjenje kot lov lisic s pomočjo psa. Pes jo prepodi iz lisičine, zunaj pa jo počaka lovec, ki jo poskuša upleniti s strelom iz šibrenice. Načeloma poteka med 25. decembrom in 15. februarjem, lov na lisico je sicer odprt med 1. julijem in 15. marcem.

Lovec mora biti previden, kam vse dovoli, da se pes spusti, zato terja jamarjenje kar nekaj izkušenj.

Foto: Pixabay