Če si dober ribič, še nisi nujno dober (ribiški) prijatelj
Ali človek. Kakorkoli pogledaš, z leti ugotoviš, da ulov ni vse. Pravzaprav je nekje na koncu seznama, ki delajo življenje ribiča lepše. Zakaj se torej nekateri ribiški osebki tako šopirijo, da je slabo tudi najtrdovratnejšim preživelim med njimi? Morda pa se je pametneje vprašati, kaj sploh dela ribiča človeškega? Razmišljanje podajamo v nadaljevanju.
Miselnost posameznika je izjemnega pomena. Tako v zasebnem življenju, v službi (poslu) in ribištvu. Ne gre za stvar ali sposobnost v fizičnem smislu, temveč za način razmišljanja, morda za zmožnost videti celotno sliko (Angleži imajo za to lep izraz big picture). Brez tega si enostavno izgubljen, model (ali modelka), ki le tava od ribe do ribe, brez vmesne vrednostne materije, vsebine.
Kolikokrat smo naleteli na frajerje, ki so dali v nič najlepše trenutke svojih ribiških življenj, ker pač niso ujeli ribe. Bolj kot se boš gnal v smislu “moram ujeti ribo”, slabše ti bo šlo. Tako poskrbi energija na naši Zemlji. “Neuspeh” ustvari še več pritiska, kar vodi človeka v začaran krog ribiškega pekla in v delirij. Mi že vemo. Tudi sami smo ga okusili in se iz njega komajda izvlekli. Takrat nismo dobri, iskreni, temveč patetični, pomilovanja vredni človečki. Jezo za vodo kmalu nadomesti žalost in na koncu sram.
Zanimivo obnašanje številnih ribičev spominja na obsesijo. Gre za vedenje v začetni fazi učenja in rasti v ribolovu, še posebej, ko čutimo, da se moramo pomeriti z vrstniki in jim nadvladati. S to obsesijo pa se zgrnejo nad ribiča številni črni oblaki. Za te navdušence je vsak dan, ko ne premetavajo vab po vodi, izgubljen. Še več, če ne lovijo, se počutijo krive. Ko ne uspejo ujeti velike ribe, ki so jo zapeli, postanejo njihove misli naravnost samomorilske. Se spomnite besed Izaaka Waltona, svetovne ribiške legende, ki je že sredi 17. stoletja (17. stoletja!) zapisal, da “ne moreš izgubiti, česar nikoli nisi imel”? Podobna miselna revščina se dogaja tudi z vsemi, ki se celo po desetletjih ribiške kariere posvečajo zgolj številu ujetih rib, njihovi dolžini in teži. Ja, ščuka je lepa in spoštovanja vredna tudi, če tehta manj kot 10 kg. Hej, prijatelj, čestitam ti za ulovljenega sulca (mimogrede, ni meril 1 m, temveč 76 cm).
Največje krone od vseh so verjetno komolčarji. Te brihte se bodo zapodile na, po njihovo, najboljši del vode, ne meneč se za ribiške spremljevalce (“prijatelje”), kaj šele druge, morda tam že prisotne ribiče. Pohlep in zavist jih tako prevzameta, da celo menijo, da ti deli pripadajo njim, da je to samoumevno.
Počasi bomo menda vsi siti tistega “najboljšega” prijatelja, ki se povsod šopiri s svojimi ulovi, za vodo pa se obnaša, kot da je en in edini, pravi zvezdnik, ribiški bog. Morda bo kmalu prišel čas, ko bo takšne narcisoidne osebke enostavno odplavilo po toku, nekam, kjer bodo nasedli na skalne čeri in bodo s svojo nadpomembnostjo najedali kamnom ali vetru.
Zgoraj zapisane besede verjetno ne bodo kaj prida koristile ribiškim mladcem (ne po starosti, po stažu), saj jih ne bodo prebrali. Bodo pa morda spomnile katerega od veteranov kako trnava, a lepa, je lahko ribiška pot, ko postaneš zares izbirčen. Ne le glede uporabljenih vab ali izbire najljubšega revirja, temveč s kom greš na ribolov in zakaj. Naj živijo pravi (ribiški) prijatelji!
Foto: Unsplash
