Onesnaženost vodotokov, 2. del

Ste se kdaj vprašali, zakaj so določene reke uvrščene v 1. oziroma 2. kakovostni razred? Na kakšen način jih strokovnjaki razvrščajo v te razrede? Pa je voda v teh vodotokih res kakovostna? O tem se sprašujemo v tokratnem blogu, v katerem pišemo tudi o vodotokih, ki veljajo za zelo onesnažene. Voda je za živa bitja izjemnega pomena, zato se splača naučiti brati strokovnejše prispevke na temo tega dragocenega elementa.

V blogu iz prejšnjega tedna, v katerem smo pisali o kakovosti vode, smo se dotaknili onesnaženja, parametrov za ocenjevanje kakovosti vode v Sloveniji in grozljivega videza nekaterih vodotokov, kjer so obrežja dobesedno nastlana z različnimi fizičnimi odpadki. V tokratnem zapisu razmišljamo o nekaterih slovenskih rekah in kakovosti njihovih voda.

Kakovost vode ocenjujejo strokovnjaki na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO) tako, da odvzamejo vzorec in ga natančno pregledajo . Vodno telo površinske vode ima dobro kemijsko stanje, če na merilnem mestu nobena letna povprečna vrednost parametrov ni večja od predpisanih mejnih vrednosti in če časovna vrsta letnih povprečnih vrednosti nobenega od parametrov, za katere se ugotavlja vsebnost v sedimentih, nima trenda naraščanja v obdobju zadnjih petih let. Da je neka voda kakovostna, morajo biti vrednosti parametrov stabilne dlje časa!

Mejne vrednosti parametrov za oceno kemijskega stanja določa Uredba o kemijskem stanju površinskih voda. Preberete si jo lahko tukaj.

Zanimiv je podatek, da sodi večina slovenskih rek v 1.-2. in 2. kakovostni razred, kar pomeni, da je tamkajšnja voda malo oziroma zmerno obremenjena. V to skupino spadajo Sava, Savinja, Ljubljanica z izviri, Drava, spodnji tok Kolpe, … V 1. kakovostni razred, ki označuje vodotoke, ki so neobremenjeni do zelo malo obremenjeni, so uvrščeni izvir Save Dolinke, izvir Soče, Hubelj (izvirni del), nekatere manjše rečice v Posočju in zgornji tok Kolpe (verjetno pa tudi nekateri drugi vodotoki, ki niso bili zajeti v raziskavi). Slabo kemijsko stanje je v Muri, Lendavi, Dravinji, Pesnici in Sotli.

V Krki pri Krški vasi so ugotovili presežno vrednost atrazina. V Savi pri Jesenicah na Dolenjskem je za 2,85-krat povišana vrednost adsorbiranih halogeniranih organskih spojin. Izrazito slabo kemijsko stanje je bilo ugotovljeno v vodotoku Koren pri Novi Gorici, kjer so vsebnosti detergentov povečane za kar 30,5-krat, prav tako mineralna olja, katerih vrednost je presežena za kar 15-krat! V Voglajni je bila ugotovljena presežna vrednost cinka, in sicer za 4,93-krat.

V spodnjem toku Ljubljanice, ki med ljudmi velja za zelo umazano reko, so ugotovili izboljšanje kakovosti vode po začetku delovanja centralne čistilne naprave Ljubljana v juliju 2005. V reki je znatno manj organskih obremenitev, izboljšuje se stanje glede na kemijsko in biokemijsko potrebo po kisiku.

Kaj pa površinski viri pitne vode?

Metodologijo za uvrščanje v kakovostne razrede prav tako določa Uredba, ki predvideva tri kakovostne razrede: A1, A2 in A3 (zadnji je najslabši). Predpisi zahtevajo, da se kakovostne razrede oblikuje na osnovi petletnega niza podatkov, upoštevajoč predpisane mejne in priporočene vrednosti fizikalnih, kemičnih in mikrobioloških lastnosti površinske vode.

Zadnji podatki, do katerih smo prišli, so iz leta 2006. Izviri Mrzlek, Ljubija, Malenščica, Bistrica, Podroteja, Vipava, Kolpa in Obrh se uvrščajo v razred A2, izviri Rižana, Hudinja in Soča pa v razred A3.

Za vse tiste, ki želite o zadevi dobiti več podatkov, svetujemo, da preberete dokument ARSO.

Dober prijem (in kakovostno vodo) vam želi ekipa RibiskeKarte.si!