Ribiški dnevnik – zgodbe, potopisi in razmišljanja, 1. del
Kot majhen fant iz podeželja sem skupaj z bratom in prijatelji poletja preživljal ob reki Pesnici. Tam smo imeli skrit kotiček, kjer smo se kopali in hladili, tam smo spoznavali tudi ribiče, ki so lovili predvsem zelenike in kleniče, pa tudi kakšna postrv se je našla.
Začetki
O ja, tudi sami smo lovili. Naš pribor je bila preprosta leskova palica z malo najlona in s trnkom, narejenim iz bucik. Za plovec smo uporabili kar odslužen plutovinast zamašek, skozi katerega smo naredili luknjico, da smo ga lahko namestili na najlon. Tega smo pritrdili kar z vžigalico ali koščkom tanjše vejice.
Palice smo puščali za vodo, skrite v grmovju pod železniško progo, da smo jih naslednji dan spet lahko uporabili. Te naše palice nam je izdelal moj oče, saj denarja takrat ni bilo in oprema je bila zelo draga, naša družina pa ni bila premožna in si pravih palic nismo mogli privoščiti.
Veselje, ki smo ga doživljali, ko smo tako ribarili in po sreči celo kaj ujeli, je bilo nepopisno. Vsako ribico smo skrbno shranili v majhne vrečke in jih zvečer nesli domov kot največje trofeje. Mama jih je znala tako dobro speči in pripraviti, da smo z veseljem grizli tiste male hrustljave posladke. Pred spanjem pa sva si z bratom vedno rekla: “Jutri greva spet!”
Tako kot želja po hrustljavih zapečenih zelenkah je v nama rasla tudi želja po ribolovu. Z velikimi očmi in odprtih ust sva požirala vse ribiške zgodbe očeta in ostalih ribičev, teh takrat še ni bilo veliko, ki sva jih srečala za reko Pesnico. Zgodbe so v nama podžigale domišljijo in željo po večjih ribah in seveda po pravih palicah in trnkih.
Moram priznati – takratni ribiči so bili do nas otrok zelo prijazni in marsikdo se nas je velikokrat usmilil in nam podaril kak trnek, drugi kakšen pravi plovec. Učili so nas vezanja trnka, kako najti majhne ribe ter kje in na kaj loviti. Otroci pa smo bili teh daril tako veseli, kot če bi nam kdo ponudil sladoled. Z veseljem smo za njih nabirali kobilice v travi med polji ter majhne deževnike, nosili smo jim češnje, ki smo jih rabutali pri sosedu, in se skupaj z njimi veselili vsakega prijema. 
To so bili zlati časi mojega otroštva. Takrat sem se veliko naučil o ribolovu, iskanju potočnih rakov v reki, lovljenju rib na roke pod štori, ki so bili v vodi … Včasih smo ujeli tudi goža, ko smo brskali z rokami. To so bile štorije!
Prva ribiška palica
Kasneje, ko sva z bratom malo odrasla, mislim, da sva bila v četrtem ali petem razredu osnovne šole, sva si uspela kupiti prvi rabljeni palici. To sta bili manjši teleskopski palici , ki nama jih je prinesel gospod iz Nemčije, pri katerem smo takrat stanovali kot podnajemniki. Ko nama je pokazal in izročil palici z majhnimi kolesci, pravimi novimi trnki in plovci, sva jih pograbila iz njegovih rok in meni nič tebi nič oddrvela za reko Pesnico, da jih preizkusiva.
Ni naju motil dež, niti dejstvo, da sva bila premočena še preden sva prišla do reke. Še na kruh za vabo sva pozabila, a sva ga pozneje izprosila od domačinov v Pesnici. Palice sva čuvala kot punčico očesa in jih celo zimo brisala in ogledovala ter čakala, da bova spet lahko za vodo. Sanjarila sva o prvem krapu, ki bi ga prinesla domov in se veselila, da se oče kmalu vrne iz dela na terenu in naju pelje na ribolov v jezero Pristava – Šiker.
Še danes se dobro spomnim našega skupnega ribolova in mojega prvega krapa, ki je imel okoli 1,5 kg, a je bil zame takrat pravi kapitalec. Ves ponosen sem ga nesel domov mami, ki nam ga je potem pripravila in takrat smo imeli zame eno najboljših večerij.
Ribič za vedno
Z bratom sva kasneje še velikokrat, predvsem poleti, hodila na ribolov in spoznavala skrivnosti takratnih ribičev, se učila in nosila domov vedno več rib, ki so bile tudi večje. A življenje gre naprej, odrasla sva, si ustvarila družini in šla v službo. Časa za ribolov ni bilo več in leta so minevala.
Sedaj, ko so otroci že skoraj odrasli, pa sem se spet posvetil temu hobiju, o katerem sem veliko pripovedoval svoji ženi, ki me je vedno potrpežljivo poslušala in prenašala ene in iste zgodbe. Ona je bila tista, ki je željo po ribolovu omogočila in me podpirala. Sedaj se celo udeležuje mojih izletov za vodo, posname kakšno fotografijo in mi dviguje moralo, ko imam neuspešen dan.
Boris Dajčman