Tole mi je prihranilo 2000 EUR nepotrebnih stroškov …

Pred nekaj dnevi sem se končno znova odpravil muharit. Šel sem na eno bolj znanih muharskih rek pri nas, ki teče skozi ozko sotesko. Težak dostop, a lepe ribe. Vodostaj je bil pravi, vreme čudovito, jaz pa … našpičen. Komaj sem čakal, da zamahnem z muharico in ulovim kakšno lepo potočno postrv.

V želji po miru sem šel globoko v sotesko, kjer je teren zelo strm, voda bistra in globoka, ribe pa velike. In plašne! Dejansko sem se moral plaziti za njimi, jih zalezovati. Izkušnja je bila enkratna. Posnel sem par fotografij, ki so se že pojavile v domačem ribiškem glasilu, čez nekaj tednov pa bodo krasile tudi muharske strani nekaterih tujih ribiških revij. Smisel zadnjih besed? Prekrasna narava in lep, res lep ribolov.

Nato pa …

Ob prečenju mirnejše in globlje vode, da bi pač lahko prišel do enega balvana sredi tolmuna, od koder sem imel izvrstno priložnost za neoviran muharski met, mi je zmanjkalo tal pod nogami. Voda mi je že tako segala do prsi, zato sem hodil prav po polžje. Da si ne bi zmočil opreme, sem stal na prstih, muharico sem dal med zobe, z rokami pa sem se držal navpične stene in tako pridobil kak decimeter dragocenega zraka.

Ves trud ni pomagal in z vso opremo sem se potopil pod vodo. Mehak pesek na dnu se je ugreznil vsaj pol metra globoko. Trdnega oprijema v trenutku ni bilo več. Mrzla voda mi je objela telo in hipoma sem padel v neko posebno, izredno stanje. Instinktivno sem se odrinil od stene in pristal v plitvejši vodi nekaj metrov po toku navdol. Ker sem imel pas tesno zapet, voda ni vdrla v hlače in hitro sem prišel do zraka. Zgornji del telesa sem imel premočen, od telovnika se je cedilo, celotna oprema je bila zrela za sušenje na soncu.

Ko sem se kobacal na suho, mi je skozi glavo šinila misel: FOTOAPARAT! Več kot leto dni sem varčeval za opremo, vredno dobrih 2000 EUR. Si lahko misliš, kakšna panika me je prevzela? Kakšna palica neki ali muhe, to bom vse posušil, elektronika je tista, ki v vodi vedno nastrada!

Še pred kratkim sem ga vedno prenašal v torbi, ki sem jo kupil v specializirani trgovini s fotografsko opremo. Zdržala je ploho, potopa pa zagotovo ne bi. In kot da bi mi nekaj govorilo, sem si pred podvigom v sotesko kupil tale vodoodporni nahrbtnik. Nič posebnega, bi kdo rekel, a meni je tistikrat rešil opremo. In prihranil več kot 2000 EUR.

Ko sem se končno splazil iz vode, sem nahrbtnik mrzlično odprl. (Občutek je bil podoben, kot bi čakal rezultate zahtevnega izpita na fakulteti.) Blaženo sem ugotovil, da sta bila fotoaparat in dodaten objektiva suha kot poper. “Hvala bogu,” sem izdavil in si, premočen kot miš, odprl pločevinko piva. Tej bi prišlo do živega le, če bi jo dobil zemeljski plaz.