Sulec: družinsko drevo in razširjenost

Sulec, kralj voda, kakor ga radi poimenujemo, je na vrhu prehranjevalne verige v lipanskem in mrenskem pasu nekaterih rek donavskega porečja. Angleško govoreči mu pravijo huchen pa tudi danube salmon (donavski losos). Koliko pa je dejansko povezan z lososi in kje, poleg domačih rek, ga še lahko ujamemo?

Da ne bo pomote: biologija sulca je precej zapletena, zato želi sestavek le orisati nekatera pomembna dejstva, ki bodo zanimiva za sulčarje in druge, ki jih zanimajo sladkovodne vrste rib. Sulec je endemit donavskega porečja, eden naših največjih salmonidov, legendarna riba, ki že desetletja, da ne rečemo stoletja, buri domišljijo ribičev in navdihuje literaturo. Sulec je tudi tista riba, na katerem se “lomijo kopja” med okoljevarstveniki in zagovorniki izgradnje dodatnih hidroelektrarn.

Ljubljana, denimo, je edino glavno mesto na svetu, kjer bomo v reki, ki teče skozenj, še ujeli to plemenito ribjo vrsto. Če se z lovskega stališča zanjo zanima ozek krog ljudi, pa je sulec žival, na katero bi lahko bili ponosni vsi, ne le ribiči.

Razširjenost

“Sulec je kralj, le da nima kraljestva, po katerem bi se gibal,” je v predgovoru knjige o sulcu (vir spodaj) zapisal prof. dr. Albert Göttle, predsednik Deželne ribiške zveze Bavarske. Komentar jasno kaže, da mu s posegi v vodotoke resno omejujemo življenjski prostor. Ta je, kot smo že omenili, omejen na nekatere reke donavskega porečja. Ni prisoten le v Sloveniji, temveč tudi v Nemčiji, Avstriji, na Slovaškem, Poljskem, Hrvaškem, Bosni, Srbiji, Črni Gori, na Češkem, Madžarskem, v Romuniji in Ukrajini pa le delno.

V Nemčiji živi sulec na Bavarskem. Dobre populacije, ki so sposobne preživeti same, so v vodotokih Regen (zgornji tok), Ilz, Wertach, Ammer in Isar. V Avstriji so dobre populacije v vodotokih Gail, Mura (zgornji tok), na odsekih Ennsa, Ybbsa in Pielacha.

Tradiconalne slovenske sulčarske vodotoke Nemci uvrščajo v dve skupini. V prvo, kjer je populacija sulca manjša do dobra z možnostjo reprodukcije, uvrščajo Savo do Zidanega Mostu (vključno s Savo Bohinjko in spodnjim odsekom Save Dolinke), (Poljansko) Soro od Žirov do sotočja s Savo, Ljubljanico, Iščico, Gradaščico, zgornji in srednji tok Savinje, Muro, Krko (približno do Šmarješki Toplic), Kolpo (približno do Podzemlja) in Mirno. Med vodotoke z zgodovinsko razširjenostjo sulca uvrščajo Kamniško Bistrico, spodnji tok Save, spodnji tok Savinje, spodnji tok Krke in Dravo.

Na Slovaškem ga lovijo v rekah Vah, Orava in Hron, na Hrvaškem v Kolpi, Uni in Dobri. Bosna je bogata s sulcem, znani so revirji Una, Vrbas in Sana. V Srbiji je sulec omejen na porečje Drine z nekaterimi pritoki.

Družinsko drevo

V zanimivi knjigi o sulcu iz leta 2015 (Hanfland et al., 2015) smo našli razumljivo oblikovano družinsko drevo, ki kaže povezavo med sulcem, postrvmi, šarenko, lososi in lenokom. Povzetek je na spodnji shemi:

Kot je razbrati iz zgornje sheme je sulec (Hucho hucho) biološko gledano blizu “kitajskemu sulcu”, taimenu in bližje lenoku kot pa atlantskemu in pacifiškemu lososu. Poimenovanje “donavski losos” je zato le približno. Shema je zanimiva tudi zaradi preglednosti “sorodstvenih” povezav med sulcem, postrvmi in šarenko.

Dober prijem ti želi ekipa RibiskeKarte.si!

Pri oblikovanju bloga smo se oprli na vir:

1. Hanfland, S. et al. (2015). Der Huchen – Ökologie, Aktuelle Situation und Gefährdung. München: Landesfischereiverband Bayern E.V.