Ljubezen na prvi prijem

JureG 1 Komentar

Kljub temu da, sem član RD Ilirska Bistrica že več kot 13 let, sem šele pred kratkim pričel z odkrivanjem skrivnosti in lepot naše reke Reke. Do sedaj sem večino ribolovnih dni namenil za ribolov smuča, ščuke in krapa v preostalih dveh vodah, s katerimi upravlja RD Ilirska Bistrica. Seveda sem svojo srečo preiskusil tudi v Reki, vendar sem bil takrat še otrok. S prijateljem Markom sva v tistih časih beličarila za velikimi rdečeokami in mrenami.

Od takrta pa je minilo že par let, nakar me je nov ribiški kolega Sebastjan prepričal, da poskusim tudi z muharjenjem. Zaradi pomanjkanja opreme, znanja in časa sem v preteklem letu poskusil le enkrat. Žal ravno takrta, ko so v vodo bujno padale mačice iz bližnjih dreves (kar po mojem mnenju zmeša ribo) in tako sem ostal brez prijema.

Letos pa sem se odločil, da zadevo vzamem v roke bolj resno. Po nabavi potrebne opreme sem se odločil, da svojo srečo najprej poskusimv C&R revirju s kolegom Gregom, ki samo Reko pozna nekoliko boljše kot jaz. Žal sva tokrat naletela na premočan pretok in nizko temperaturo reke, tako, da sva ostala praznih rok.

Med tednom se je stanje spremenilo, kar se je odrazilo v nižjem pretoku in nekoliko višji temperaturi le tega. Odločil sem se, da poskusim na treh predvidenih mestih. Začel sem tam kjer sem beličaril kot otrok, vendar mi več kot splašiti nekaj klenov iz njihovih skrivališč, ni uspelo. Nadaljeval sem na mestu, kjer se v Reko izliva eden izmed številnih pritokov. Tudi tu, z izjemo preleta ogromnega kormorana, nisem doživel nič zanimivega. Zato sem se odločil podati k zadnjemu ribolovnemu mestu za ta dan. Takoj po prihodu za vodo, sem v njej zasledil nekaj ribjega živeža. Žal manjši primerki, za katere sem kasneje izvedel, da so to pred kratkim vložene šarenke, niso bili aktivni. Z nerdodnimi meti sem se zato podal pod vznožje slapa. Po nekaj poskusih mi je uspel nekoliko lepši met, tik pod peto pregrade. Bbuuuummm! Vse je postalo trdno. Pa ne že spet veja, sem pomislil. Vendar pozor, veja je oživela in izpod slapa se je prikazala lepa postrv, ki se je z opletanjem glave hotela rešiti majne nimfe, ki mi jo je podaril prijatelj Grega. Edina misel, ki se mi je med utrujanjem ribe porajala po glavi je bila: Ne snami se, prosim ne snami se. Očitno je riba vedela koliko mi pomeni in se odločila, da ostane zapeta. Po zajetju sem hitro posnel par fotografij, čudovitega 40 cm dolgega križanca med soško in potočno postrvjo. Nato je sledil izpust, pri katerem je riba z bliskovitim sunkom odplavala nazaj v svoje skrivališče. Sam pa sem po drugi strani potreboval še par minut, da sem stabiliziral srčni utrip. Kljub temu, da mi je uspelo uloviti že nekaj večjih primerkov predvsem drugih vrst rib, mi bo spomin na to ostal za vedno.

To je moja zgodba, o tem kako sem se zaljubil v muharjenje.