Kaj nas dela velike
Obožujemo ribolov. Umikamo se v naravo, lovimo ribe, družimo se s somišljeniki. Spremljamo novosti s področja ribolova, beremo literaturo, hodimo na ribiške izlete doma in v tujini … Skratka, smo strastni. Popolnoma! Le poredko nas prešine nekaj, čemur bi nekateri dejali resnica. V samoti, ko doživimo trenutek streznitve, podvomimo o naši kulturi. In se vprašamo, kaj nas dela velike.
Resno! Začnimo s fotografiranjem ulovov. Riba vsa presušena visoko nad vodo ali celo na kopnem, stiskamo jo za »vrat« in se režimo na vsa usta. Je to bistvo? Ne bi bilo lepše, če ribe sploh ne bi fotografirali ali pa bi raje ujeli njene lepote v zavetju vode, denimo v mokri podmetalki? Vsi grešimo (ali pa vsaj smo). Se lahko na tem področju končno enkrat nekaj premakne na bolje?
Smo materialistični
Situacija glede »ribiške industrije« nas je pripeljala tako daleč, da smo kot ribiči v splošnem zelo materialistični. Za vsako vrsto rib, ki jo lovimo, moramo imeti svojo opremo. Posebno palico tu, novo kolesce tam, takšen laks, ki je posebej raztegljiv … Pokupiti moramo vse, kar je novega. Zadeva je verjetno povezana s fotografiranjem in objavljanjem na družbenih medijih, tako kot ulovljene ribe. »Če imam novo robo, sem kul. Super kul!«
Podobno je z ribiškimi oblačili. Ko je na prodaj nova kolekcija, jih moramo obvezno imeti, da bomo za vodo popolnoma usklajeni. Manekeni! S takšnim obnašanjem se verjetno odmaknemo od bistva ribolova. Od pristnega stika z naravo. Dovolili smo, da nam materializem kot kolektivna obsesija zamegli pogled na naš čudoviti planet. Za to, da bi dejansko videli resnične lepote sveta, moramo le na široko odpreti oči.
Seksizem, elitizem, odrivanje drugačnih
Med ribiči je večina moških. No, nekaj je tudi ribičk. In temnopoltih. Tudi geji se najdejo. Naš planet je pač pisan, kakor je barvita ribičija! Zakaj bi delali razlike? Od kdaj je pomembno, katere vrste rib lovimo? Zakaj je sulec »več vreden« kot krap ali zelenika? In kaj je narobe z ribolovom mren? Takšna in podobna vprašanja si moramo zastavljati, da ne bi pozabili bistva. To se skriva v individualnosti dojemanja ribolova kot osebne sreče. Vsakdo od nas nosi v srcu različne dragulje.
Ko vidimo fotografijo prsate ribičke, ki pozira s ščuko, se pogosto naslajamo s skrajno neprimernimi komentarji. Izjemno skopi pa smo v komentiranju okoljskih problemov. Bore malo ribičev se zavzema pri izzivih ob poginih, ob gradnji novih jezov ali pri poseganju v genetiko domorodnih rib. Kje je zavzetost, ko nanese pogovor na delo v ribiških družinah? Kje je pomoč gospodarski ali čuvajski službi? Beremo le »rumeni tisk«, knjige so namreč že zdavnaj pozabljeno blago.
Izklopimo ego
Poskušajmo biti skromnejši. Prizemljimo se. Kot ribiči, predvsem pa kot ljudje. Okoli nas je pisan svet in tega se bomo morali slej kot prej navaditi. Sprejeti, objeti. Eno je nekaj, kar je v naših glavah, vse drugo je življenje.
Poznate Gandhijev citat: »Skoraj vse, kar počnemo, se zdi nepomembno, toda zelo pomembno je, da to počnemo.« Marsikaj se še lahko naučimo. Ni pomembna velikost ribe, pomembna je sreča, ki jo občutimo ob ribolovu. Užitek v naravi. Hvaležnost. Delimo to z drugimi, pohlep pa pozabimo.
Dober prijem vam želi ekipa RibiskeKarte.si!
*Na zgornji fotografiji je kamniti most čez reko Vipavo. Ponazarja povezanost in trdnost.
Glede prvega odstavka, lahko imaš tudi primerno blazino, ki jo zmočiš preden daš ribo gor, jo zmeriš in se slikaš. V drugem odstavku se ne najdem, razen obsedeno zbiranje vab predvsem za ščuko, ampak to vzamem kot legokocke za odrasle :). Za vrste rib se strinjam, da ni važno kaj loviš samo da se zraven sprostiš in uživaš. Lažje je komentirat, da ima gospodična lepo oprsje, kot pa se soočat z neštetimi problemi, ki jih ima slovensko ribištvo. Te probleme gre pa iskati kar pri temeljih, torej ribiška zveza Slovenije in ribiške družine (so svetle izjeme, ampak premalo), ki jih tudi ne briga veliko za njihove vode, ribjo populacijo in seveda nas RIBIČE, ampak jih bolj zanimajo nesmiselne omejitve in postavljanje neumnih cen za dnevne ribolovne dovolilnice. Zakaj bi bil zavzet pomagat nekim ljudem, ki vsaj po mojem skromnem mnenju vse peljejo popolnoma v napačno smer, so preveč ponosni ali mogoče neumni, da bi se zgledovali po državah, kjer imaš veliko več in boljše možnosti za ribolov še kakšne druge vrste kot krapa. Konkreten primer je omejevanje lova iz čolna, kar je popolni nesmisel in boš v tujini redkokje naletel na kaj podobnega. Naslednji nesmisel, ki se zadnje čase pogosto pojavlja je konkretno pri ščukolovu prepoved uporabe trojčkov oz. celo uporaba enojčkov z stisnjeno zalustjo, česar ne vidiš nikjer mogoče na kakem privat ribniku na Hrvaškem pa še to prej izjema kot pravilo. Pri nas ima par zelo dobrih revirjev to nesmiselno omejitev in že pri tako majhni izbiri revirjev za ščukolov si potem omejen še iz strani “gospodarjev” vode, ki se petelinijo z butastimi omejitvami, namesto, da bi se ukvarjali s tem kako vodo narediti še boljšo. Moje mnenje je, da je edini namen takšnih nesmiselnih pravil, da odvrnejo večino ljudi od lovljenja na teh vodah, ker za eno vodo si zaradi nesmiselnih in neumnih pravil človek pač ne bo šel uničevati vabe. Skoraj vse letos ujete ščuke so bile na stinger sistem (2 trojčka) in niti enkrat nisem imel problema rešiti ribe. Greš malo v tujino in se resno vprašaš kaj je narobe z ljudmi, ki pri nas upravljajo z vodami, razen da so 100 let za leseno žlico.