Kje je moja meja?

Ali zmorem preteči 5 km? Za nekatere nepredstavljiva razdalja, za druge “posmeha vredna”. Kaj pa jaz? Kje je moja meja?

Zakaj tako radi “pozabimo” na nas – sebe? Je “pozabimo” sploh pravilna beseda za uporabo v tem kontekstu? Pri komentiranju dejanj drugih znamo in tudi upamo biti zelo pogumni,  pri projekciji nase pa pogum kaj hitro uplahne in to mislim, da lahko bistveno vpliva na naš “neuspeh”. Neuspeh namerno med narekovaji, saj bi le stežka definiral, kaj je neuspeh/uspeh. Merilo uspeha oz. neuspeha si mora postaviti vsak zase – to je naša dolžnost, da se lahko začnemo razvijati in kaliti tekom življenja.

Glede na občutenja, ki jih doživljamo vsi in se jih eni zavedamo manj, drugi bolj, sprejemamo odločitve, med katerimi so tudi izredno pomembne. Ko se prvič soočimo z občutkom nemoči, občutimo veliko mero neprijetnih čustev, ki se nam zapišejo v spomin in nas v prihodnje oddaljujejo od podobnih situacij, kar pomembno vpliva na naše življenje, saj se na podlagi izkušenj odločamo. Vsekakor nas do neprijetnih čustev vedno znova in znova pripelje ogromno situacij, na nas pa je, kako bomo odreagirali.

Torej, da se vrnem k vprašanju o 5. kilometrih – kaj nam to pomeni in zakaj je to vprašanje za nas izrednega pomena?

V zgornjem delu sem omenil, da nam pri odločanju pomagajo naši pretekli “zapisi”; ko se odločim, da grem tečt, se spomnim občutkov iz preteklosti, kar pomeni, da če so ti občutki negativni, mi bo 5 km predstavljalo neizmerne muke in težavnost … po drugi strani pa, v kolikor bom imel ob misli pri teku na 5 km pozitivne občutke, mi bo tek na to razdaljo predstavljal nekaj najlažjega, kar sem si zadal in bom (seveda, v kolikor si to želim) razdaljo nenehno povečeval in počasi tekel maraton, ultramaraton, ultratrail in tako naprej … enostavno ne bom več imel meje.

Seveda se porodi vprašanje, ali je to sploh mogoče? DA, JE!  Jaz sem začel z željo, da grem sam na sprehod po gozdu  (dejansko sem bil takrat mnenja, da tega ne bom sposoben), nekaj let kasneje  sem se udeležil ultramaratonske izkušnje s kolesom (24 ur, 500 km) in utlratrail teka (61 km). Kaj se je z večanjem razdalje v meni premaknilo? Spremenil se mi je pogled dobesedno na vsakem življenjskem področju, saj če zmorem v enem kosu prekolesariti 500 km, zakaj ne bi bil sposoben iti vsaj dvakrat na teden s kolesom v službo? Enostavno se pri vsakdanjih “težavah”, ki marsikomu predstavljajo izredno breme (hoja po stopnicah v višja nadstropja, sprehod psa, oditi par minut peš iz parkirišča do cilja in tako naprej) nasmehnem in si rečem, hvala bogu, da je samo 10 min kolesa, kaj če bi bilo 24 ur :). Spoznal sem svojo mejo – da moje meje ni …

Verjamem in vem, da je težko spreminjati naše navade, ampak prosim, pustite mi, da predlagam v oporo en nasvet, ki bo morda vsaj enemu izmed vas pomagal do resnične odkritosti do samega sebe in spoznanja, kje je je njegova resnična meja. Drugič, ko boste v dilemi, da česa ne zmorete in vam bo popolnoma nedosegljivo ali pa boste občudovali nekoga in njegove dosežke, se enostavno vprašajte, kaj/koliko si želite narediti ter poiščite maksimalen rezultat, ki obstaja na svetu za to – isto stvar, ki jo želite doseči. Zelo hitro boste videli, kaj je dejansko mogoče in kaj si vi želite – verjamem, da boste v večini primerov  ugotovili, da ste imeli zelo skromen cilj, v nasprotnem primeru ste pa zelo lepo vabljeni, da postavite nov človeški mejnik. NI je stvari, ki je ni mogoče narediti – vprašanje je samo, zakaj je (še) ni … ter koliko si je resnično želite … Sprejmite odgovornost zase in spremenite percepcijo.

Dejstvo je, da v kolikor nimamo fizičnih omejitev, smo vsi enaki, med nami ni velikih razlik in če sem jaz zmogel, zakaj ne bi tudi ti? Edino, kar šteje, je percepcija, nato še “samo” realizacija …

Zakaj ne bi mogel preteči 21km, če je lahko Matej Markovič pretekel 420 km po 1800 km kolesarjenja?  Kar 20x dlje …

Zakaj ne bi zmogel prekolesariti polmaratona (90 km), če je Jure Robič lahko prekolesaril skoraj 5000 km v 8 dneh?

Zakaj ne bi zmogel na Triglav, če ga vsako leto obišče skoraj 100.000 enakih ljudi, kot si ti?

.

.

.