Kratka zgodovina muharjenja

Dolgi jesenski in zimski večeri so kot nalašč za brskanje po arhivih. Včasih se ozremo v preteklost in premišljujemo o zgodovini muharjenja, dejavnosti, s katero se tako radi ukvarjamo. Zaradi pomanjkanja ustreznih pisnih virov je precej podrobnosti o njej še nejasnih ali neraziskanih. V blogu se bomo zato dotaknili dejstev, ki so znana in splošno sprejeta pri avtorjih. Greste z nami na kratko potovanje v zgodovino?

Številni avtorji so enotni, da segajo prve omembe muharjenja, ki je le od daleč spominjalo na moderno dojemanje te dejavnosti, v rimski čas. Claudius Aelianus je v 2. stoletju našega štetja v svoji knjigi opisal ribolov v Grčiji in umetno muho, s katero so lovili. Le-to naj bi polagali na gladino s štiri metre dolgimi palicami, muha pa verjetno ni plavala, temveč je potonila. Ker verjetno niso imeli kolesc (o tem pač le domnevamo), so ribe na kopno potegnili tako, kot danes počnemo s polagalkami. Muha, o kateri je pisal Aelianus, naj bi posnemala enodnevnico, zvezali pa so jo tako, da so trnek, ki mu danes rečemo dolgohrbtnik, ovili s škrlatno volno, pri obročku pa so dodali dva petelinja peresca medene barve (medenjaka).

Tudi sicer se je na Balkanu, vsaj kar se tiče muharjenja, kar precej dogajalo. Tradicionalni načini takšnega ribolova so bili še koncem 19. stoletja razširjenju po vsej Bosni, ki jo je takrat obiskal G.E.M. Skues in o tamkajšnjih doživljajih napisal dnevnik. Videl je, da so bosanski domačini lovili z dolgimi palicami (podobne so bile današnjim polagalkam), muhe pa so na gladino le polagali. Vas način spominja na muharjenje v stari Grčiji? Bingo!

Umetne muhe so bile dolgo časa preproste, težke in iz povsem naravnih materialov. Tehnologija izdelave trnkov ni bila razvita, zato so bili ti okorni in veliki, muhe pa so navadno potonile. Muharski začetki so bili omejeni na ribolov s »posnetki ličink«, muharjenje s suho muho pa je razmeroma nova obrt.

Veliko vode je preteklo, preden se je ob koncu 15. stoletja pojavil nov zapis o muharjenju, tokrat celo izpod peresa ženske! Dama Julijana Berners, redovnica, je 1496 napisala knjigo A Treatyse of Fysshynge wyth an Angle. V knjigi piše o izdelavi muharice, vrvice, trnkih in umetnih muhah. Navaja nekatere, ki jih zelo dobro poznamo tudi danes, denimo prodnico (Stonefly) in rdečeprejko (Red Spinner). Kljub njenim zapisom ne moremo trditi, da se je muharjenje pojavilo ali celo razvilo v današnji Angliji. Priznati pa moramo, da se je v Angliji tudi kar se muharjenja tiče precej dogajalo in pisalo, to pa verjetno zaradi njihovega posebnega političnega, gospodarskega in vojaškega položaja v svetu.

Zgodovinski kralj muharjenja je nedvomno Izaak Walton, ki je 1653 napisal svetovno znano knjigo The Compleat Angler, or the contemplative Man’s Recreation. V njej piše o ribolovu (tudi muharjenju), ribah, naravi, etiki in še čem. Knjiga je v Veliki Britaniji še dandanes med prvimi tremi najpogosteje natisnjenimi knjigami, takoj za Biblijo in Shakespearovimi deli. Muharjenje je bilo v tistih časih drag šport, namenjen le redkim izbrancem, vode pa so bile verjetno tako polne ribe, da bi se današnjemu povprečnemu ribiču zmešalo od veselja.

Pravo revolucijo sta v muharjenju povzročila Frederic Michael Halford in George Edwards Mackenzie Skues, vsak na svojem področju. Prvi je do potankosti utemeljil muharjenje s suho muho, ki ga je razvil na slavnih angleških kraških muharskih rekah, drugi je zagovarjal lov postrvi s potopljeno muho. Oba sta pisala knjige in se obdala s privrženci, ki so v muharskih krogih oblikovali dve skupini: suha muha in ličinka. Razkol in njegove posledice so vidne še danes. Iz tistih zlatih muharskih časov so znane klasične muhe, denimo črni bodec, hoflandovka in grinvilovka. Kot zanimivost naj dodamo, da lahko Halfordove in Skuesove knjige kupite tudi na spletu. Zelo redko boste naleteli celo na prve izdaje, ki dosegajo visoke cene.

Med poslednjimi velikani svetovnega muharjenja moramo omeniti Charlesa Ritza, hotelirja in velikega ribiča, od katerega se je učila prva generacija »slovenskih« muharjev. V Bohinju je imel leta 1957 tečaj, kar tudi za današnje pojme ni kar tako. Zvezal je še precejšnje število svojih umetnih muh, imel je tudi linijo muharic Ritz Parabolic. Bil je svetovljan, poznal je tudi Ernesta Hemingwaya, s katerim sta skupaj lovila. Muharsko obdobje, ki ga je zaznamoval Ritz, je bilo lahkotnejše in ne tako “zapeto” kot klasično angleško muharjenje. Sovpada tudi z vzponom ameriške muharske šole, ki je dodobra prevetrila svetovno (oziroma do takrat še evropsko) muharjenje.

Iz preteklega stoletja omenimo še muharje, ki so se specializirali vsak na svojem področju. Iz Anglije je znan Frank Sawyer, oskrbnik reke in muhar, ki je najpogosteje lovil s posnetki ličink. Prav on je avtor slavne ajdovke in hude uši. Iz Francije je znan Maurice Simonet, ki je najraje lovil s suhimi muhami, iz Avstrije pa Hans Gebetsroither, s katerim je pogosto lovil Charles Ritz. V muharjenje so prodirali novi trendi in modernejši materiali. Muharske vrvice so postajale kakovostnejše, meti pa natančnejši. Tudi trnki so bili podobni današnjim in z njimi so muharji lahko zvezali različne umetne muhe – od suhih in mokrih, pa vse do posnetkov ličink in potezank.

Eksplozijo razvoja muharjenja beležimo v zadnjih petdesetih letih, ko je s pojavom novih tehnologij in s prihodom različnih umetnih materialov oprema zelo dovršena in z njo lahko počnemo stvari, ki si jih pred stotimi leti in več niti v sanjah niso mogli predstavljati. Tudi cenovno je muharjenje danes dostopno (vsaj v Sloveniji) najširšemu krogu ljudi, kar je po svoje prav. Morali pa bomo paziti na novo grožnjo, ki je vzklila v zadnjih desetletjih, preobremenjenost vodotokov z ribiči!

Vam je bil zapis všeč? Sporočite nam v komentar.

Dober prijem vam želi ekipa RibiskeKarte.si!

Spodaj je še nekaj idej za dodatno branje:

1. Korošec, T., et. al., (2000): Muharjenje
2. Svetina, M., et .al., (1982): Sladkovodno ribištvo na Slovenskem
3. Lokar, J. (1937): Lovsko-ribiški slovar
4. Šulgaj, A. (v Omerzu, S., 2014): Lov z umetno muho ali s perjenico
5. Walton, I. (1653): The Compleat Angler, or the contemplative Man’s Recreation
6. Francis, F. (1867): A Book on Angling
7. Halford, F.M. (1886): Floating Flies and How to Dress Them
8. Skues, G.E.M. (1910): Minor Tactics on the Chalk Stream
9. Ritz, C. (1959): A Fly Fisher’s Life