Muharjenju so rekli perjančenje, vaba je bila vada
Leta 1937, torej pred 85 leti in malo pred začetkom druge svetovne vojne, je v Ljubljani izšel Lovsko-ribiški slovar avtorja dr. Janka Lokarja. 18 strani od 124, kolikor jih je v slovarju, je namenjenih ribolovu. Avtor vpeljuje slovensko izrazoslovje, slikovno prikaže ribiško opremo, vabe, ribiške vozle in zunanjo zgradbo ribjega telesa. Knjiga je zanimiva za vse zbiralce ribiškega tiska, kaže pa nam tudi, kakšno ribiško izrazoslovje so uporabljali v tistih časih. Kako se je sicer to za ribiče pomembno področje razvijalo in spreminjalo skozi čas?
Odkar obstaja človeštvo in njegove aktivnosti, so se ljudje želeli o njih sporazumevati. Da to počnemo na razumljiv in urejen način, smo si znotraj jezikov in interesnih področij oblikovali okvirje sporazumevanja, besedišče, ki je živo in se stalno spreminja, a ima rdečo nit. Da bi jezik določenega interesnega področja razumeli tudi drugi, smo izdelali slovarje. Eden takšnih je Lokarjev slovar lovstva in ribištva iz leta 1937.
Slabih 100 let nazaj je bil ribiški jezik drugačen kot danes. Osnove so seveda iste, tako da bi se ribiči danes s kolegi oziroma predniki izpred stoletja verjetno kar dobro razumeli. Obstajajo pa drobne razlike, finese v jeziku, ki so odsev časa, v katerem so bile žive oziroma v katere so nastale. Za preživetje niso bistvene, jih je pa lepo poznati, saj širijo naša obzorja in nam pomagajo razumeti, kaj, kako in zakaj je nekaj bilo. Ne živimo namreč le za to, da spimo, se razmnožujemo in do sitega najemo. Zanimajo nas tudi podrobnosti, sploh o področju, ki ga ljubimo. V našem primeru je to ribištvo 🙂
Če vzamemo v roke Lokarjev slovar, bomo v primerjavi s sodobnim ribiškim slovarjem (v mislih imamo tistega od dr. Korošca) opazili, kako je arhaičen. Začutimo, da je od nas oddaljen že lepo vrsto let, dobo, ki je bila drugačna kot ta, v kateri živimo. Laično ugotovimo, da so gesla nanizana po abecedi, a niso moderno strukturirana in opisana, temveč se vsebine posameznega gesla avtor dotakne le opisno, ne strogo jezikoslovsko. Branja se tako lotimo ljubiteljsko, lahkotno.
V oči bodejo ravno podobnosti in razlike ribiškega časa takrat in danes. Ugotovimo, da so bile belice tako kot danes le belice (bele ribe, skupine krapovcev). V podrobnejšem opisu nato vidimo, da so za Lokarja nasprotje belic črnice, h katerim prišteva sulca, krapa in ščuko.
Posebej omenja geslo buckariti, kar pomeni loviti z buciko, ki je zavita kot trnek. Tako dobimo potrditev, da so včasih res lovili tudi z bucikami in z njimi nadomestili (verjetno drage) trnke. To, da bucika ni imela zalusti, še nihče ne omenja.
Cof so že v tistih časih, pred slabim stoletjem, uporabljali za lov sulcev. Črvarjenje je bil izraz, ki je pomenil loviti s črvom; danes ga ne poznamo več oziroma je odšel iz rabe. Omenja izraz dinamitaš, kar pomeni osebo, ki lovi z dinamitom. Izraz drst poznamo še danes in pomeni razmnoževanje rib. Perjančenje so pojmovali kot lov z umetno muho, torej kot muharjenje, kot temu pravimo danes. Ribič, ki je lovil z umetno muho pa ni bil muhar, temveč perničar. Današnji vabi so včasih rekli vada (ja, s črko “d”).
Poleg številnih razlik lahko zasledimo tudi številne podrobnosti oziroma povsem enako izrazoslovje. Tako so denimo poznali izraze kolesce, palica, popuščanje (vrvice), ralnik, sulčar in tolščenka.
Na naš ribiški jezik ne gledamo le kot na nekaj nujno potrebnega, temveč je naš zaklad in dediščina, ki se je skozi čas razvijala in bogatila. Trudimo se, da v pisni in pogovorni obliki uporabljamo slovenščino, ne bojimo pa se tudi novosti. Razvoj, tudi tehnični, vpliva na jezik in ga neizbrisno zaznamuje.
Že pred časom smo pripravili tudi seznam vseh slovenskih ribiških knjig, ki ga sicer redno dopolnjujemo. Na seznamu boste med drugimi našli tudi Lokarjev Ribiški slovar in druge zanimive, z ribištvom povezane tiskovine. Za ogled seznama kliknite tukaj.
Foto: pirages.com
