Najbolj »ribiška« zgodba

21.4.2016, dan ki ga ne bom pozabil nikoli. Poleg življenjske lekcije, sem ta dan doživel tudi pripetljaj, ki ga nebi verjel nikomur, če ga nebi doživel sam.

Ta dan se je ribolov na reki Reki (RD Bistrica) pričel dokaj klasično. Z woolly bugger-jem sem skušal pretentati nekaj križancev in potočnih postrvi, ki so se skrival po tolmunih. Nekaj prijemov, nekaj zamujenih, brez večjih presenečenj. Pot nadaljujem gorvodno do večjega tolmuna, ki je običajno poln grb (primorskih mren) in klenov. Po nekaj metih opazim »hrbte«, ki se premikajo blizu vode površine. Počasi se odpravim do mesta kjer na razdalji 6 m opazim večjo jato grb, ki lagodno krožijo. Odločim se za navezo muhe, ki se pri njih dobro odreže. 2. met in muha pristane blizu največjega primerka v jati. S počasnim vračanjem in trzanjem muhe predramim ribo, ki lagodno in brez naprezanja posesa muho v gobec. Zateg in borba, ki pa je bila, glede na velikost ribe, precej manjša kot sem sprva pričakoval. Kmalu je riba v podmetalki, nekaj slik, mere in posnetek izpusta. Lepa grba v dolžini 50 cm. Nov PB (personal best – osebni rekord).

Odpravim se na drugo lokacijo po kakšno briketarico za večerjo. Po prihodu na lokacijo opazim nekaj šarenk, ki krožijo in pridno pobirajo muhe. Večji primerki so že precej previdni in ne želijo sodelovati. Odpravim se nekoliko dolvodno, kmalu pa se vrnem na prvotno mesto. Pod sabo (5 m stran) zagledam večjo sivo senco. Kaj za vraga je to? Šarenka ni, grba tudi ni. Ali je to soška (okrog 70 cm)? Ne morem verjeti svoji sreči. Zvežem potezanko, vržem in jo peljem mimo nje. Nič…. Tako poskušam še z nekaj drugimi muhami, žal neuspešno. Odločim se, da počakam do mraka ta čas pa poskušam s šarenkami. Eno izmed njih sem med utrujanjem peljal mimo ležeče sence. Brez odziva. Ob mraku poskušam ponovno. Brez odziva… Kljub temu, da mi v ozadju glas pravi ne izzivaj svoje sreče, se podam v vodo meter do sence. V tem času je sonce že zašlo tako da nisem bil več prepričan v to kar vidim. Z vrhom muharice dregnem in takoj vidim da gre za ribo. A ta se kljub temu ne premakne. V glavo mi šine misel, kaj pa če je poginila ali je z njo kaj narobe. Odločim se da jo bom poskušal s pomočjo palice in vrvice dvigniti na površje, da si ogledam kaj je narobe. Sledi odziv, ki bi ga pripisal razjarjenemu psu in ne ribi. Postrv in to soška (sedaj sem lahko videl jasno) je POPADLA vrh palice! Instinktivno povlečem k sebi, riba pa izpusti palico. Kljub svojemu začudenju se ozrem proti vrhu palice. Kaj!? Vrh palice je zlomljen, rinka in del palice pa prosto pleše po predvrvici. Ne morem verjetni! Sledilo je par klicev, med katerimi sem spoznal, da je takšno zgodbo zelo težko verjetni kaj šele opisati.

Vseeno sem se odločil, da jo zaupam bralcem tega bloga, na vas pa je sedaj odločitev ali jo boste verjeli ali ne. Sam vem, da ribam svoje palice ne bom ponujal nikoli več. Verjetno pa bi bilo potrebno na konec take zgodbe dodati še pregovor, ki pravi: »Ne diraj lava dok spava.«

Lep pozdrav in dober prijem,

Jure