Nekaj zanimivih prigod iz slovenske ribiške zgodovine
Zgodovina ribištva na Slovenskem, takšnega za zabavo, z ribiško palico, je stara 100, morda 150 let. Prebivalci današnjega ozemlja Slovenije pa so za prehrano lovili že pred več tisoč leti, čeravno je ta dejavnost bolje dokumentirana zadnjih 500 let. Tekom zgodovine ribištva so se zgodile tudi zanimive prigode, nekaj jih opisujemo v blogu v nadaljevanju.
V času srednjega veka in tudi kasneje so bile ribiške pravice navadno podeljene nekaterim predstavnikom plemstva in visoki duhovščini. Običajni ljudje oziroma podložniki so smeli loviti, vendar so si za to morali pridobiti posebno dovoljenje, v zameno pa so podeljevalcu dovoljenja vsake toliko časa oddali določeno količino ulovljenih rib.
Upor gorenjskih ribičev
V Bohinjskem jezeru, na Radovni in Savi Bohinjki so okoli leta 1500 gospodarili predstavniki blejskega ter radovljiškega plemstva in nekateri njuni podložniki. Predstavniki blejske graščine so lovili v Bohinjskem jezeru in na Savi Bohinjki do Bohinjske Bele, radovljiški pa od prav tam do izliva. Podložniki so v zameno za varovanje beneške meje lahko lovili v Bohinjskem jezeru, na vsake 14 dni pa so morali graščini oddati po 24 rib.
Konec 15. stoletja je graščina ribolov prepovedala, a domačini prepovedi niso upoštevali. Nadaljevali so z ribolovom, zato so plemiči podložnikom zaplenili mreže, jih pretepli in pregnali od vode. Če je podložnik izvajal nedovoljeni lov na Radovni, so mu zagrozili, da mu bodo iztaknili oči. Tudi pritožba podložnikov briksenškemu škofu ni uspela.
Nečedni posli na Idrijci
Okoli leta 1580 naj bi se v Idrijci med Divjim jezerom in Idrijo nedovoljeni ribolov tako razpasel, da so se pristojni Karolinskega rudarskega reda odločili, da ga na tem odseku prepovejo. Če bi tam vseeno koga zalotili loviti ali če bi samo izvedeli, da je tam lovil, je prestopniku grozila zaporna kazen.
Ribolov je bil na omenjenem odseku dovoljen le rudarjem in njihovim družinam za lastne potrebe, a še to le s trnkom. Zanimivo: ljudstvu je bilo dovoljeno loviti v času lovnih dob tudi v pritokih Idrijce.
Nadležne pijavke
Janez Vajkard Valvasor (rojen 1641 v Ljubljani), kranjski polihistor, v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske piše, da so bili domačini med ribolovom na Cerkniškem jezeru pogosto tarče velikih in krvi lačnih pijavk. Te so se prisesale na noge ribičev in le s težavo so jih odstranili. Da bi se lažje znebili nadležnih krvosesov, naj bi poklicali dekleta iz okolice, ki so na noge, polne pijavk, urinirale. S pomočjo njihovega urina naj bi pijavke razmeroma hitro odpadle z nog, iz katerih je potem še nekaj časa tekla kri. Ali urin deklet res pomaga pri lažjem odstranjevanju pijavk, žal nismo mogli potrditi.
Ribiški ceh v Ljubljani
V 17. stoletju so imeli ribiči v Ljubljani svoj ceh. V grb so narisali dve prekrižani ščuki. Imeli so tudi pravila, ki so bila napisana v krščanskem jeziku. Začela so se takole: “V imenu naše najsvetlejše svete Trojice – Boga očeta, sina in svetega duha – amen.”
Za patrona so si izbrali Sv. Nikolaja, imeli pa so tudi listino v osmih točkah. V prvi so napisali, da morajo biti ribiči dobri katoličani. V drugi je navedeno, da izvolijo vedno tri ključarje, ki jih odobri knez in ljubljanski škof. V tretji točki je pisalo, da ključarji varujejo skrinjo bratovščine (zakladnica oziroma blagajna). V četrti točki listine je bilo opredeljeno, da mora plačati globo v skrinjico vsak član, ki se vede nespodobno, prizadane zlo ali če se ne drži pravil bratovščine.
Prisega ribiških čuvajev
Na Kranjskem so poznali ribiške čuvaje že konec 19. stoletja. Ti so morali pred pričetkom službe izreči slovesno prisego. Ta se je glasila tako: “Prisegam, da hočem moji pazni zaupano ribolovno pravico kar najskrbneje in najzvesteje nadzorovati in varovati, da hočem vse tiste, kateri bi to ribolovsko pravico, kakorkoli si bodi poškodovati hoteli ali jo zares poškodili, brez osebnega ozira vestno naznanjati, in ako bi bilo treba, po zakonu jih rubiti ali prijemati, da ne bom nikoli nedolžnega po krivem tožil ali v sumnjo pripravljal, da hočem vsako škodo, kolikorkoli mi bode mogoče, odvračati od storjene poškodbe po svoji najboljši vednosti in vesti na znanje dajati in ceniti in tudi misliti na to, da se po zakoniti poti odpravijo, da se svojim službenim dolžnostim brez vednosti in dovolitve svojih vikših ali brez neizogibnega zadržka nikoli ne odtegnem, in da hočem za blago, katero mi bode izročeno, vselej, kakor gre, odgovor dajati, tako mi Bog pomagaj!”
Če vas zgodovina ribištva na Slovenskem podrobneje zanima, predlagamo branje knjige Slovensko sladkovodno ribištvo in ribiči skozi čas avtorice dr. Romane Erhatič Širnik.
Foto: Unsplash
