Označevanje muharskih vrvic

Veste, kaj pomeni kratica AFTMA? Gre za izjemno pomembno muharsko tematiko, označevanje muharskih vrvic. Standardizacija nam je v zadnjih 50 letih močno olajšala ribiške pogovore in nakupe najosnovnejše muharske opreme – palice, vrvice in kolesca. V blogu pišemo o vzrokih, ki so botrovali standardizaciji pa tudi o drugih zanimivostih.

Nedvomno je najpomembnejša malenkost vsakega muharja umetna muha, s katero lovi ribe. Ta je pravzaprav tudi edini pravi vezni člen med muharjem in ribo, sredstvo, s katerim v muharski igri komunicirata, »se pogovarjata«.

Toda brez najosnovnejše muharske opreme, ki jo sestavljata vrvica in palica (za večino ribičev pa tudi kolesce), bi bil uspeh umetne muhe (in ribiča) slabši. Ribiška palica služi kot vzvod, vrvica pa ima nalogo prenosnika, ki peresno lahko muho s pomočjo palice in ribičeve spretnosti ponudi oddaljeni ribi pred gobček. Brez teh dveh osnovnih priprav bi še vedno lovili »na roke«, pod nosom pa bi se obrisali tudi za pristne športne užitke.

Da bi palica in vrvica delovali v sozvočju, to je, da bi ribič metal vrvico natančneje in dlje, je odvisno od več dejavnikov. Najprej od osnovnega materiala, iz katerega sta izdelani, načina izdelave, nato tudi debeline, gibkosti in podobnih izvedenih lastnosti. Pomembno vlogo nosi fizika. Da si ribiči ne bi preveč belili glave, so v posebni organizaciji izdelali standardizacijo. Palice in vrvice morajo biti danes označene z razredi od 1 do 12 (v praksi od 0 do 15), za najboljšo usklajenost pri delovanju pa morata biti izdelka istega razreda. Če kupimo, denimo, palico razreda 5, pomeni, da mora biti takšnega razreda tudi vrvica (in kolesce). Le redki in izkušenejši ribiči si privoščijo odstopanja.

V zgodovini muharjenja so ribiči najprej uporabljali nekakšne pletene vrvice iz živalske dlake, najraje konjske, kasneje pa so presedlali na elegantnejše svilene vrvice. Danes uporabljamo muharske vrvice iz umetnih mas (najpogosteje iz PVC-ja) z jedrom in prevleko. Prvo služi za moč in gibkost vrvice, druga pa za maso, gladkost (da vrvica lepo “leti”) in plovnost. Najpogosteje ribiči uporabljamo plavajoče muharske vrvice, ki imajo v prevleko zmešane drobne zračne mehurčke. Obstajajo še toneče in hitro toneče vrvice ter številne vmesne kombinacije. Glede na različne debeline vrvic so različne tudi lastnosti njihovega metanja. Vse so označene s kraticami iz angleškega jezika. Vrvice, ki imajo na zaključnih delih debelejši presek, imenujemo DT (angl. Double Taper). Tiste, ki imajo na sprednjem delu (tam, kjer bomo navezali predvrvico z umetno muho) večji presek, imenujemo WF (angl. Weight Forward). Vrvice za izjemno hitre mete imenujemo ST (angl. Shooting Taper), takšne, ki imajo po celotni dolžini enak presek pa L (angl. Level).

Oglejte si ponudbo muharskih vrvic v trgovini Sul’c (Ljubljana), Danilo Šport (Kranj) in Som.si (Sveta Trojica).

Prvi poskus standardizacije se je naslanjal na presek vrvice, ne pa na njeno maso. Uporabljali so črkovne oznake, ne številčne. Ker so bile vrvice iz različnih materialov, je sicer enak presek lahko pomenil različno maso. Vrvica nekega razreda tako ni bila nujno primerna za določeno palico istega razreda, s katero je lovil ribič. Da bi olajšali usklajenost palic in vrvic so v Združenju ameriških proizvajalcev ribiške opreme (angl. American Fishing Tackle Manufacturers Association, skrajšano AFTMA) okoli leta 1960 pričeli z novo standardizacijo. Oblikovali so razrede in postavili jasna merila za vrvice, ki sodijo v določen razred. Ti so bili osnovani glede na maso prvih 30 čevljev (9,1 metra, kar je povprečno dolg muharski met) vrvice, ne pa na njeni debelini.

Po kratici organizacije, ki je vpeljala novo standardizacijo, je slednja tudi dobila ime, in sicer AFTMA. Kasneje se je preimenovala v American Sportsfishing Association (ASA), danes pa nad standardizacijo bdi American Fly Fishing Trade Association (AFFTA). Ta je na zgornjo mejo dodala tri nove razrede in oblikovala nekatere druge izboljšave.

Standardizacijo so podali številčno in v tabelarični obliki (glejte spodnjo tabelo). V levem stolpcu je oznaka muharske vrvice. V srednjem stolpcu je masa prvih 30 čevljev te vrvice. V desnem stolpcu so dopustna odstopanja, kar pomeni, da v resnici odsek vrvice lahko tehta manj ali več, vendar še vedno sodi v nek razred. Osnovna mera za izražanje mase so zrna (angl. grains). Da si boste lažje predstavljali: 1 grain (zrno) je stara masna mera in pomeni približno maso enega zrna žita oziroma natančno 64,798 miligramov. 437,5 zrn predstavlja 1 unčo (28,3495 gramov).

Tabela z razredi in merili. Podatki sledijo standardizaciji AFTMA (danes AFFTA):

Vrvice so v povprečju dolge 27 m, lahko tudi manj ali več. S pomočjo zgornje tabele lahko enostavno uskladimo palico in muharsko vrvico, da so meti natančni in dolgi. Prav tako lahko zavestno kršimo pravila in za določeno palico kupimo lažjo ali težjo vrvico. Kakšno kombinacijo palice in vrvice pa najraje uporabljate vi? Sporočite nam v komentar spodaj!

Dober prijem vam želi ekipa RibiskeKarte.si!

Pri pisanju bloga smo uporabili naslednjo literaturo in vire:

– Martin, D. (2000). The Fly Fisher’s Illustrated Dictionary. The Lyons Press.
– http://dryflyguy.com/fly-lines/
– http://www.asafishing.org/
– https://www.affta.org/member-services/industry-standards/
– https://en.wikipedia.org/wiki/Grain_(unit)