Pravilno ravnanje z ribami

Ribe nam omogočajo sproščanje nakopičenega adrenalina in umik od vsakodnevnih problemov, kar nam že skoraj nalaga moralno dolžnost, da z njimi ravnamo spoštljivo in pazljivo. Ne glede na to, ali ribe vrnemo v vodo ali jih položimo na krožnik, moramo biti nanje pozorni, saj je občutljivost rib zelo različna glede na temperaturo, vlažnost, njihovo vrsto, fizično stanje, starost ipd…

Med najbolj občutljive vrste vsekakor spadajo salmonidne vrste – postrvi in lipani, katere moramo vrniti v vodo v najkrajšem možnem času. Sledijo roparice, kot sta smuč in ščuka ter sulec. Podobno občutljive so tudi manjše ciprinidne vrste, npr. klen, linj, rdečeoke ter podusti… Te so sicer za razliko od naštetih salmonidnih vrst lahko izven vode nekoliko dlje časa, ampak to ne pomeni, da jih imamo na suhem po nepotrebnem, temveč jih čimprej vrnemo v vodo. Med najmanj občutljive sodijo krap in som, ki zunaj vode zdržijo najdlje med naštetimi.

Ne glede na vrsto, pa se pri vseh ribah izogibamo naslednjih stvari:

– prijema s suho roko (močno poškodujemo sluz ter ribi povzročimo veliko bolečino – opekline),
– vstavljanje prstov v škrge (še posebej pri slikanju, ker lahko s tem močno poškodujemo škrge),
– postavljanje ribe na suha tla (če že nimamo blazine, je najboljša mokra trava),
– puščanju ribe daljši časa iz vode (še posebej pri slikanju)
– predolgo utrujanje (povzroči veliko utrujenost ribe, kar lahko privede do njene smrti),
– nepravilna postavitev plavuti pri samem tehtanju ribe (v mreži poškodujemo njene plavuti, če le-te niso pravilno obrnjene),
– držanje ribe visoko nad tlemi med samim slikanjem (nastane tveganje, da nam le-ta pade in se s tem poškoduje).

Koristna dejanja pri ravnanju z ribami:

– obvezno držanje rib z mokro roko,
– odpenjanje ribe v vodi ali uporaba blazin za odpenjanje oz. podobne podlage, ki jo predhodno zmočimo,
– pravilno in pazljivo odstranjevanje trnkov (ne vlečemo in trgamo),
– uporaba mrež in podmetalk, v katere se ribe ne zapletajo, oziroma se težje poškodujejo (brez vozljev),
– uporaba klešč, s katerimi lahko ribam odstranimo trnke brez večjih poškodb (še posebej pri ščuki in smuču),
– uporaba mazil in antiseptikov, s katerim oskrbujemo rane,
– uporaba manjšega števila trnkov ter stisnjene zalusti,
– med slikanjem držimo ribo nizko, pod njo pa naj bo voda ali blazina za odpenjanje.

Pomembno je tudi, da v primeru,  ko ne lovimo po sistemu ujemi in spusti, ampak ribo vzamemo, z njo še vedno ravnamo previdno in le-to usmrtimo na čim bolj human ter hiter način. Če bomo z ribami ravnali lepo in pravilno, bomo lahko uživali v sadežih narave v večjem in zdravem številu kapitalnih in merskih primerkov ter katere bodo lahko lovili tudi naši zanamci – naj nam to koristi kot eno izmed vodil.

Seveda si vsi ustvarjamo svoje mnenje ter nabiramo izkušnje, kar sem jaz skušal strniti v zgornje vrstice in mladim ribičem  podati nekaj koristnih informacij ter starejšim obnoviti znanje :). Vsekakor pa to ne pomeni, da nisem izpustil kaj pomembnega in ne dvomim v raznolikost informacij in mnenj, tako da vse vabim k diskusiji, da me dopolnite in/ali popravite.

Dober prijem,
Jure