Sprejeti odgovornost ali Oprati si roke kot Poncij Pilat

Ne vem koliko nas pozna ta, dejansko zanimiv, rek – “Oprati si roke kot Poncij Pilat”? V kolikor pogledamo na Wikipedijo (https://sl.wikipedia.org/wiki/Poncij_Pilat) je zelo lepo opisan primer, kaj je Poncij Pilat naredil oz. s kakšnim namenom si je opral roke.

Ko smo stari 16 oz. 18 let, med drugim zakonsko sprejmemo zase odgovornost. Zakaj “med drugim”? V povprečni vzgoji naj bi odgovornost zase in za svoja dejanja sprejeli že veliko prej in tako sprejeli tudi dobre in slabe posledice. To je dejansko izredno pomembno, saj se tekom razvoja življenja  tako uspešneje soočamo z izzivi in se ne s “pranjem rok” izogibamo negativnim posledicam.

Pred leti, ko sem se prvič soočil s tesnobo oz. anksioznostjo in meni takrat nerazložljivimi občutki (kar sem kasneje spoznal, da se to stanje oz. ti občutki dejansko imenujejo duševne motnje – malo neumestno, ampak ena misel: Kdo si dejansko želi povedati: Jaz imam pa duševne motnje? Ni čudno, da je navkljub vsem trudu to še vedno stigmatizirano…no, da ne preveč zaidem iz teme, bom o tem pisal kdaj drugič… ) sem začel brskati po literaturi kaj se je zgodilo oz. kaj se dogaja. Veliko je napisanega o vzorcih iz otroštva ter krivdi ljudi, ki so takrat bili okoli nas in kaj njihova dejanja pomenijo za našo prihodnost (v kolikor koga več zanima o posledicah, zelo priporočam knjigo Po tihem zapeljani) veliko napisanega pa tudi o tem, da smo sami krivi za stvari, ki se nam dogajajo – kar mi je bilo popolnoma tuje, dejansko mi je bilo toliko tuje, da niti nisem sprejemal te informacije, niti se je nisem trudil razumeti. Recimo, da 15 let po tem, približno razumem kaj pomeni “sprejeti odgovornost” in da je to nekaj najbolj pomembnega kar sem v življenju spoznal.

Sprejemanje odgovornosti je po mojem mnenju med najbolj pomembnimi koraki v življenju in je dejansko posledica zavedanja, namreč ko se začnemo zavedati, da smo individum in da lahko storimo večino stvari, za katere se odločimo (o tem sem razmišljal pred časom Kje je moja meja), bomo tudi s tem sprejeli odgovornost zase in za vse, kar se nam zgodi. Naj se sliši še tako nerazumljivo, da smo krivi za vse, kar se nam dogaja, ampak to je dejstvo. Sposobni smo dneve in dneve govoriti in kazati kaj imajo ljudje okoli nas, mi pa ne, zvečer, ali še hujše, popoldne, se pa že usedemo pred televizor ali računalnik in uživamo do časa za spanje, da bomo lahko zjutraj ustali in ponovili nerganje. Koliko debat sem slišal: “Kje je tu moja odgovornost? Saj nisem jaz kriv, da nimam tega ali onega (npr. službe, avta, več denarja, itd…)” ali kolikokrat  bližnjemu nekaj obljubimo in ne izpolnimo. Kaj naredimo v tem primeru? Iščemo izgovore, da se operemo krivde, a ne? Prepozno si mi povedal, ali pa nisi me opomnil, ali pa joj, toliko drugih stvari je bilo in še in še in še… A je dejansko tako težko reči: “Oprosti, pozabil sem, ali lahko kako popravim škodo?” Ali pa:”Ne bom delal tega in tega in tega in tega”, namesto “ne dobim službe”. Namreč, ko rečemo, da ne dobimo službe, avtomatsko preložimo odgovornost ne nekoga nad nami – verjetno slabo gospodarstvo, državo, ali kar ves svet, kako je slab, saj nima služb. V kolikor bi se postavili v vlogo odraslega in sprejeli odgovornost, da nimamo službe, bi našo razmišljanje bilo nekoliko drugačno: Želim početi točno to in to, ampak je v Sloveniji za to delo na voljo samo 15 delovnih mest. Kaj moram storiti, da bom dobil eno izmed teh mest? Najlažje bi bilo seveda rečt, eh, samo 15 jih je, nisem jaz kriv, da ne dobim. Ok, kdo pa je kriv, če ne sam, da se nisi dovolj potrudil?  Sam  mislim, da se enostavno nismo dovolj potrudili oz. definirali, kaj sploh želimo početi (Več o doseganju ciljev tukaj) in posledično nimamo jasne vizije kaj sploh delati.

Npr. zanimivo “pranje rok” sem slišal nekaj tednov nazaj na nacionalki v oddaji Od Blizu , ko voditeljica izrazi skrb oz. mnenje, da verjetno ni lahko, ko braniš človeka, ki veš, da je kriv, in bo na prostosti ponovil zločin, odgovor gosta je pa bil, da ima država vse instrumente, da ga kaznuje, četudi ga je on prvič osvobodil. No, v tem primeru bi pričakoval odgovor, da je res in da moraš s tem živet ali pa enostavno ne prevzameš takšnega primera – skratka, kot odvetnik imaš odločitev, ali ga zastopaš ali ne in se zavestno odločiš. Verjetno se z mano tukaj marsikdo ne bo strinjal, ampak seveda, vsi imamo pravico do svojega razmišljanja, ki pa je prav, da temelji na dejstvih in ne predpostavkah. Moj namen v tem primeru ni izpostavljanje gosta, ampak le prikaz zahtevnega primera prevzemanja odgovornosti, namreč v dotičnem primeru so lahko posledice res hude.

Skratka, najtežji korak pri prevzemanju odgovornosti ni prevzemanje odgovornosti kot tako, ampak spoznanje, da le-to prelagamo na druge. Ko spoznamo, da smo tudi sami krivi za stvari, se nam odpre popolnoma nov svet in spoznanje, da je ves svet pred nami in da dejansko nimamo niti približno toliko omejitev, kot smo mislili, da jih imamo.

Če želimo živeti res polno in svobodno življenje, dajmo sprejemati odgovornost za svoja dejanja, saj se bomo le tako lahko  razvijali dalje in v pozitivnem duhu. Jaz vsak dan opazim (predvsem v poslu, ali npr. politiki), kako se prelaga odgovornost in ni prav, da je tako, namreč vsak od nas bi se moral tega zavedati, saj bi se posledično zgodilo veliko manj negativnih stvari. Zakaj? Npr. prodaja izdelkov na črno, ali okoriščanje na račun drugih ipd… Razlike v ceni na trgu so ponavadi z razlogom in sam zagovarjam pošteno cenovno politiko, nikakor pa ne dela na črno ali velikih popustov. Zakaj ne je zelo lepo napisano tukaj, jaz bi pa bolj izpostavil, da bomo s tem uničili ne samo sebe, ampak celoten trg. Kaj ima sprejemanje odgovornosti s tem? Veliko! Ko se v meni porodi želja, da bom nekaj naredil, sem dolžan raziskati trg in sešteti vse stroške, ki jih bom s tem imel – to pomeni tudi plačilo davkov, reklame in vseh prispevkov ipd…  Vse uradne trgovine, ki ne prodajajo “pod pultom” so to storile in dolgoročno vzdržujejo gospodarstvo ter državo, da lahko jaz in ti greva k zdravniku in se voziva po urejenih cestah, predvsem se pa počutiva varne, ker nas varuje policija.

Vsekakor si bomo s sprejemanjem odgovornosti vzdignili samozavest, saj bomo sami kreirali svojo usodo. Pa ne me narobe razumet, da je sedaj pa potrebno narediti revolucijo, nikakor, hočem samo napisati, da če se začnemo zavedati pri malenkostih, da lahko odreagiramo drugače in se začnemo zavedati, da lahko potek spremenimo, je to že ogromen korak na poti do sprejemanja odgovornosti.

Morda še en primeri, kateri je zelo pogost med nami. Koliko od vas se zaloti, da pojamra čez šefa ali podjetje, v katerem dela? Verjetno vsi, slej ko prej… Če bom sedaj napisal, da ni on kriv za vašo nejevoljo, ampak vi, je velika možnost, da bo to v vas sprožilo negativne občutke in negiranje, da to ni res in boste našli 100 “dejstev”, da v vašem primeru je pa res kriv šef. No, razmislite ponovno…. morda v oporo vprašanje, ali je to edina služba na tem svetu, ki jo lahko opravljate? A je to edini šef? A ste mu kdaj rekli, da se s tem pa tem ne strinjate in sprejeli riziko, da boste moral iskati novo službo? To ne pomeni, da morate službo pustiti, pomeni samo to, da ne boste več igrali žrtve in boste za svoje življenje prevzeli aktivno in odgovorno vlogo ter boste postali kreator svojega življenja ter uvidei, da ste sami krivi, da vztrajate na tem delovnem mestu. Odlično, res odlično branje na to temo je Bogati očka, revni očka. S tem, ko boste izrazili nejevoljo je veliko možnosti, da boste naleteli na zid in ravno v tem je čar prevzemanja odgovornosti – da se zavemo, da so vajeti v naših rokah, le odločiti se moramo, koliko nam je sprememba pomembna.

Za konec pa naj napišem, da meni so to bile  najbolj boleče spremembe, ko sem se začel zavedati prevzemanja odgovornosti, saj nihče ne sliši rad, da je za nekaj kriv… še posebej ne za svoja dejanja. Kolikšna je pa vrednost plačati to ceno, boš pa presodil sam, zame, ko pogledam nazaj, je to sedaj minimalni strošek…

Zelo lepo si vabljen napisati kaj pa ti misliš o sprejemanju odgovornosti? Imaš kakšen zanimiv primer za debato?