Vrste ščuk pri nas in po svetu

Ščuka, Esox lucius, je izjemno priljubljena sladkovodna riba za športni ribolov. Prvo mesto po priljubljenosti si deli s krapom in postrvjo, odvisno od letnega časa. Na Cerkniškem ji rečejo celo kar “riba”, saj naj bi bila okusnejša in bolj zanimiva za lovit, kot nekatere druge tamkajšnje ribe. Zanimalo nas je, koliko vrst ščuk živi po svetu in koliko pri nas. Tokratni blog zato ne bo namenjen tehnikam ribolova, temveč splošnem pregledu vrst in razširjenosti ščuk.

Pogovori o ščukah so lahko zelo zanimivi, ne le za ljubitelje njihovega ribolova, temveč tudi nekoliko splošnejšo ribiško publiko. Poglejmo, v katero večjo skupino rib uvrščamo “našo” ščuko in katere ščuke še živijo po svetu.

Predstavnice ščuk sodijo v skupino ščuke, latinsko Esocidae. Poseljujejo počasi tekoče ali stoječe sladke in izjemoma brakične vode severne poloble. Viri navajajo, da obstaja 7 vrst rodu Esox in podvrste; pri nas je najbolj razširjena vrsta Esox lucius, vprašljiva je prisotnost vrste E. cisalpinus. Najprej poglejmo ti dve vrsti.

Ščuke pri nas

Daleč najpogostejša je ščuka vrste Esox lucius (Linnaeus, 1758). Angleško govoreči jo od drugih ščuk ločijo s celotnim imenom northern pike (severna oziroma severnjaška ščuka; pozor: prevod celotnega slovenskega imena ni najprimernejši), sicer pa jo ribiči imenujejo kar “ščuka” (angl. “pike”). Živi v sladkih in brakičnih vodah Evrope, Azije in Severne Amerike. Naseljena je v Španiji, na Portugalskem, Škotskem in na Islandiji.

Pri nas je severna ščuka edina, ki naj bi živela v divjini. Med laičnimi ribiči sicer krožijo ugibanja, ali niso morda ujeli t.i. južne oziroma južnjaške ščuke (Esox cisalpinus; pozor: slovenski prevod ni najprimernejši). Ta je zlasti razširjena v severni Italiji, tudi jugovzhodni Franciji in Švici. Ker naj bi “italijansko” južno ščuko iz ribogojnic množično razpošiljali v tujino, tudi v Slovenijo, je čisto mogoče, da je ta vrsta dejansko prisotna tudi v naših vodah (preverite fotografije svojih ulovljenih ščuk ali ulovov kolegov).

Po videzu ločijo ribiči severno in južno ščuko glede na število lusk na pobočnici (v praksi jih šteje res izjemno majhno število ribičev) in po vzorcu na boku ribe. Južna ščuka naj bi imela prečne-navpične proge, domača severna pa ne-le vodoravne (v RD Cerknica, 2022; po Center za kartografijo favne in flore, 2016).

Primer severne ščuke (Esox lucius):

Primer južne ščuke (Esox cisalpinus):

Ščuke po svetu

Poleg omenjenih vrst E. lucius in E. cisalpinus živijo na severni polobli še E. aquitanicus, E. americanus, E. masquinongy, E. niger in E. reichertii. Pri nas jih nismo zaznali.

Prva, akvitanska ščuka, poseljuje manjše območje na JZ Francije. E. americanus imenujejo american pickerel (slovenskega imena do zaključka oddaje članka nismo našli) in poseljuje zahodna območja Severne Amerika, od Kanade do Floride, vključno s predeli Mississippija in Teksasa.

Iz ribiških medijev je nekoliko bolj poznana E. masquinongy oziroma muskie ali musky. Gre za največjo od vseh vrst v družini ščuk, vrsta pa ima tudi tri podvrste. Živi v velikih rekah in jezerih severno od Michigana, v severnem Wisconsinu in Minnesoti, tudi v Kanadi.

E. niger oziroma chain pickerel (slovenskega imena do zaključka oddaje članka nismo našli) poseljuje predele od Kanade do Floride, zahodno od Teksasa, ter nekatera območja ob atlantski obali (Nova Škotska, Maine, …). E. reichertii pa je ščuka, ki živi v SV Aziji, v porečju reke Amur. Je podobno velika kot naša severna ščuka, le da je njeno telo posuto s črnimi pegami.

Primer muskieja (E. masquinongy):

Primer amurske ščuke (E. reichertii):

Tako, zdaj poznate družino ščuk, njihove vrste, kje živijo in pa koliko vrst ščuk lahko pričakujemo pri nas. Dober prijem vam želimo pri ribolovu teh lepih in bojevitih rib 🎣

Foto: Unsplash

Viri:

1. RD Cerknica (Facebook, 26. avgust 2022)
2. Center za kartografijo favne in flore (2016)