Vrste umetnih muh

V zimskem času se muharjenja loti najmanj privržencev tega elegantnega načina športnega ribolova. Verjetno lahko najdemo razloge v izjemno zmanjšani aktivnosti rib, mrazu, drstnem obdobju večine najpomembnejših muharskih rib in neugodnih (povišanih) vodostajih lovnih potokov in rek. Najhladnejši letni čas izkoristimo za vezanje umetnih muh. Katere muhe pa sploh poznamo? Kako jih med seboj razlikujemo?

Mokre muhe

Glede na pisne vire sklepamo, da so daleč v muharski zgodovini najprej muharili z mokrimi muhami. Mokre muhe so vrsta umetnih muh, ki potonejo v vodni film, vodni tokovi pa jih lahko potegnejo globlje v vodne plasti. V to skupino uvrščamo vabe, ki v vodi le nekoliko potonejo, ne glede na razvojno stopnjo žuželke, ki jo posnemajo.

Zgodovinsko gledano so prve umetne muhe, to pa iz več razlogov. Glavni je verjetno ta, da tehnologija izdelave trnkov nekoč ni bila na takšni ravni, kot je danes. Trnki so bili okorni in težki, zato je bila izdelava muh, ki bi plavale na gladini, skorajda nemogoča. Prvi muharji so se poleg same izdelave spopadali tudi z različnimi praktičnimi vprašanji, denimo o ustreznih materialih za vezavo ali o pravilnosti in natančnosti posnetka neke žuželke. Glede na način vezanja umetne muhe so v preteklosti že obstajale različne struje vezalcev. Nekateri so prisegali na okornejšo, a bolj praktično vezavo, drugi so zagovarjali načelo strogega posnemanja žuželke v njenem naravnem stanju.

Posnetki ličink

Kmalu so muharji ugotovili, da se ribe večinoma prehranjujejo pod vodno gladino. Zlasti v vihravem 19. stoletju so na angleških kraških rekah lokalni ribiči razvili slovito šolo ličinkarjenja. Pri ribolovu s posnetki ličink so postali pravi mojstri, čeravno ne brez težav. V tistih časih so se ribiči namreč razdelili v dva tabora. Prvi je zagovarjal le uporabo suhe muhe, drugi pa se je takšnemu purizmu upiral in njegovi privrženci so radi lovili tudi s posnetki ličink (nimfami). Pri slednjih gre za to, da umetna muha posnema zgodnjo stopnjo razvoja neke vodne ali obvodne žuželke. Posnetek ličinke v vodi bolj ali manj hitro potone, ribič pa s takšno muho lahko lovi proti toku, prečno nanj ali s tokom navzdol. Razlika med mokrimi muhami in posnetki ličink je tudi v načinu ribolova. S prvimi so ribiči večinoma lovili le s tokom navzdol.

Posnetki ličink so pri muharjenju izredno uspešni, z njimi so ribiči verjetno ujeli največ kapitalnih rib. Posnetke ličink lahko v grobem razdelimo na realistične in domišljijske. Prve posnemajo neko naravno žuželko, druge pa so plod človeške domišljije, najpogosteje so bolj pisane.

Suhe muhe

Za marsikaterega muharja je ribolov s suhimi muhami enkratno doživetje, saj se celotno dogajanje odvija pred ribičevimi očmi. Na gladini se srečata riba in muhar, prav to pa v muharjih povzroča neizmerno ugodje.

Suhe muhe nimajo tako dolge zgodovine kot posnetki ličink ali mokre muhe. Njihov razvoj se je pravzaprav pričel šele z industrijsko revolucijo, ko so številni izumi omogočili njihovo izdelavo. Za izdelavo suhih muh potrebujemo tanke in kakovostne trnke, ki so lahki. Prav tako moramo imeti tanko predvrvico, ki omogoča, da vodni tuh muhe ne potegne pod gladino. Za dobro suho muho potrebujemo tudi kakovosten vezalni material, denimo odlična petelinja peresa, in snov, ki izboljša plovnost muhe.

S suhimi muhami lovimo takrat, ko se ribe dvigujejo h gladini, od koder pobirajo različne žuželke, manjše obvodne živali (kobilice) in druge dobrote, ki jim jih pred nos prinese vodni tok. Za ribolov je izjemnega pomena dobra vidljivost, saj mora ribič videti prijem, nato pa zategniti, da ribo zapne. Eden glavnih zagovornikov muharjenja s suhimi muhami je bil Anglež Frederic M. Halford, ki je ribiče, ki so lovili s posnetki ličink, celo preganjal.

Potezanke

Potezanke so umetne muhe, ki jih literatura vedno omenja na koncu. Razlog verjetno leži v tem, da potezanke pravzaprav ne posnemajo žuželk, temveč različne vodne in obvodne živali. Najpogosteje so to ribice, pijavke, celo miši. Marsikateri ribič meni, da muharjenje s potezankami pravzaprav ni muharjenje. Sami menimo, da takšna delitev ni na mestu. Konec koncev uporablja ribič muharski pribor – muharsko palico, kolesce in vrvico.

Potezanke so načeloma večje in težje, z njimi pa lovimo večje sladkovodne in morske ribe. Prav zato mora biti ribolovni pribor, ki ga uporabljamo, močnejši. Pri ribolovu s potezankami ribiči najpogosteje uporabljajo palice, ki so označene s kategorijo 6 ali več (po AFTM klasifikaciji). Za globlje predele vode so primernejše tudi takšne muharske vrvice, ki v vodi potonejo. Ribolov s potezankami skorajda vedno poteka tako, da ribič vrže vabo, nato pa jo cuka k sebi in tako v vodi izzove gibanje vabe. S potezankami lahko lovimo proti toku, prečno nanj in po toku navzdol.

Pa ti, že vešeš umetne muhe? V komentar nam sporoči tudi, katero najraje uporabljaš pri muharjenju. Sami prisegamo na vse, v določenem trenutku pa lovimo s tisto, za katero menimo, da je najprimernejša.

Dober prijem ti želi ekipa RibiskeKarte.si!

Pri oblikovanju bloga smo uporabili vire:

• orvis.com