Zakonska urejenost športnega ribištva pri nas

Ste se kdaj vprašali, na kakšni osnovi delujejo ribiške družine, Zavod za ribištvo in drugi upravljavci revirjev voda v lasti Republike Slovenije? V tokratnem blogu odgovarjamo na nekaj najpogostejših vprašanj, povezanih z normativno urejenostjo slovenskega sladkovodnega ribištva.

Še pred malce več kot 70 leti športni ribolov na območju današnje Slovenije ni bil urejen tako kot danes. Kot pričajo redki pisni viri, so pripadale vode v obdobju visokega in poznega srednjega veka pa vse do sredine 18. stoletja, med drugimi, vicedomskemu uradu in deželnemu glavarju. V njih so v tistem času lovili poklicni ribiči, iz Ljubljane so znani krakovski ribiči, ponekod drugod so bile ribiške hube. Ribiška bratovščina je bila takrat pod nadzorom kneza in najvišjih predstavnikov duhovščine, lovili pa so z mrežami. O najpomembnejšh (kranjskih) rekah in njenih ribah je pisal Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske, ki je izšla v Nemčiji leta 1689. Predstavljamo si, da so pred stoletji ribarili za hrano, le redki za zabavo.

O razmeroma svobodnem ribolovu, kakršnega poznamo danes, včasih nismo mogli govoriti. To se je spremenilo konec 19. stoletja, ko so bile politične razmere v takratni Avstro-Ogrski monarhiji ugodne za ustanovitev Ribarskega društva za Kranjsko, kar so s potrditvijo deželne vlade uresničili leta 1880. Članstvo v društvu je z leti naraščalo, ribiči pa so že lovili z ribiškimi palicami za svoje veselje.

Prelomno obdobje

Družbeno-politično okolje je bilo po koncu 2. svetovne vojne naklonjeno “javnemu” in bolj demokratičnemu ribolovu. Zakupnikov revirjev ni bilo več, ribiške družine so bile odprte za (domače) člane. K svobodnejšemu športnemu ribolovu je pomagal tudi Zakon o začasni ureditvi ribarstva v Sloveniji, ki ga je leta 1946 izdal Prezidij Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Dokončno je razmere uredil Zakon o sladkovodnem ribištvu iz leta 1954, ki je dokončno oblikoval začetek družbenega upravljanja v ribištvu. Ribarske zadruge so se preoblikovale v ribiška društva, leta 1955 pa so vode razdelili na ribiške okoliše. To je bilo leto, ko se je oblikovala večina RD pri nas.

Po letu 1976, ko je skupščina takratne Socialistične republike Slovenije sprejela novi Zakon o sladkovodnem ribištvu, je bila urejenost športnega ribištva razmeroma nespremenjena kar nekaj desetletij. Ribe so dojemali kot družbeno lastnino, ribolov je bil dovoljen le na športni način s trnkom, ribiški čuvaji so postali neločljivi del organizacije, ki upravlja z določenim ribiškim okolišem, in tako naprej.

Sodobna normativna ureditev

Od leta 2006 je v veljavi posodobljeni Zakon o sladkovodnem ribištvu, ki opredeljuje in vsebinsko ureja upravljanje ribolovnih virov v celinskih vodah. Definira ribiška območja, ribiške okoliše in ribiške revirje, predpisuje ribiško-gojitveni načrt. Opisuje dovoljene načine ribolova, pravico do dostopa do vode in pomembne prepovedi.

Novi zakon je prepovedal razlike med ribiči-turisti in ribiči, ki so člani posamezne ribiške družine kar se tiče ribolovnih pravic. Izjemno pomemben del vsebine so koncesije, ki jih podeljuje država za gospodarjenje z revirji v posameznem ribiškem okolišu. Te so takratne ribiške družine prevzele za obdobje 30 let (načeloma do leta 2036). Koncesijo tudi plačajo. Zakon predpisuje, med drugim, pogoje za koncesionarja, to je pravno osebo, ki upravlja z revirji.

Z zakonom sta opredeljena Zavod za ribištvo Slovenije in Ribiška zveza Slovenije. Prvi deluje kot “javni zavod, ki opravlja določene upravne, strokovne in razvojne naloge s področja ribištva.” Druga je “zveza vseh ribiških družin.” Celoten zakon si lahko preberete TUKAJ.

Če zakon opredeljuje splošen okvir delovanja športnega ribištva pri nas pa načine športnega ribolova predpisuje državni pravilnik. Ta je osnova za ribolovne režime v ribiških družinah, zato je njegovo poznavanje precej pomembno. Ogledamo si ga lahko TUKAJ.

Dober prijem ti želi ekipa RibiskeKarte.si!

Pri oblikovanju bloga smo uporabili vir:

• smithsfallsbookbinding.com