Žlahtna muharska literatura

V deževnih jesenskih dneh, ko ne lovimo rib ali vpenjamo trnkov v primež, radi posežemo po različni muharski literaturi. Tokrat vam predstavljamo temeljni deli angleških avtorjev, ki sta postavila izhodišče za razvoj modernega muharjenja.

Eno najpomembnejših vlog na področju muharjenja sta imela v zgodovini zagotovo F.M. Halford in G.E.M. Skues. Le redkokateri osebnosti v ribiški zgodovini sta tako pomembno vplivali na področje športnega ribolova, kot onadva.

Moderno muharjenje v grobem delimo na muharjenje s suho muho, s posnetki ličink (ličinkarjenje) in s potezanko (potezanje). Čeravno so bili ti načini znani že v 18. stoletju in prej, o čemer pričajo različni pisni viri, pa sta za razvoj sodobnega muharjenja na različnih nivojih zaslužna prav Halford in Skues. Zakaj?

Razmah muharjenja

Sredino 19. stoletja je v določenih območjih Evrope, zlasti pa v Združenem kraljestvu, zaznamovala industrijska revolucija, silovit razvoj mest in rast kupne moči. S tehnološkimi in tehniškimi inovacijami ter bogatenjem ljudi, ki niso bili nujno predstavniki plemstva, beležimo razmah preživljanja prostega časa, priljubljeni so bili športi, med katerimi je pomembno vlogo igral športni ribolov in – muharjenje.

Muharjenje s suho muho

Sprva je bilo priljubljeno muharjenje s suho muho, katere šolo je osnoval F.M. Halford. Ta preudaren podjetnik je pisal številne članke in knjige, v katerih je zagovarjal to obliko muharjenja. Argumente zanjo ni našel le v ulovih in načinu ribolova samega temveč zlasti v eleganci in pregovorni angleški tradiciji. Predvsem južni del Anglije je bil na muharjenje s suho muho naravnost “nor”. Za privržence je bila nekaj posebnega le suha muha, nad drugimi načini ribolova so se zmrdovali ali pa so jih celo preganjali.

Kljub ribolovu s suho muho na kraških rekah južne Anglije so marsikje po Združenem kraljestvu in drugod po Evropi precej lovili z mokrimi muhami. Ribiči so se spraševali, kakšen smisel ima loviti ribo, ki se ne dviguje h gladini. Mednje se je zalezlo kritično razmišljanje in želja po novem znanju.

Muharjenje s posnetki ličink

Kot odgovor na Halfordovo šolo muharjenja s suhimi muhami se je pojavil Skues, odvetnik in zagrizen samec, ki je ves prosti čas posvetil ribolovu. Tako kot Halford je pisal članke in kasneje izdal nekaj knjig, vse na temo kritike suhe muhe in opisovanja lepot muharjenja s posnetki ličink. Upal si je zoperstaviti takratni avtoriteti, Halfordu, predvsem pa njegovim somišljenikom, ki jih še danes ni malo.

Med Halfordom in Skuesom je nastal prepad, razpoka v mišljenju ribičev dveh blokov, ki sta ju predstavljala. Trenja so šla celo tako daleč, da so v enem od hotelov organizirali posvet, na katerem sta se žgoče spopadla. Halford je Skuesu očital, da je muharjenje z ličinkami na kraških rekah barbarsko, ta pa je zagovarjal, da gre za oportunizem, da naj ribiči razmišljajo z lastno glavo, ne sledijo slepo neki “šoli” in lovijo tako, da bodo nekaj ujeli. Oba, Halford in Skues sta včasih delovala z zvrhano mero sarkazma, na trenutke celo grenkobe, kar lahko čutimo iz njunega pisanja.

Pomen Halforda in Skuesa

Omenjena avtorja in njuna dela iz druge polovice 19. in prve polovice 20 stoletja še danes veljajo za klasična. So temelj moderne splošne muharske šole, na katerem so znanje nadgrajevali drugi mlajši mednarodno priznani avtorji. Halfordove in Skuesove vsebine so danes zanimive, aktualne in prijetne, zato sodijo med osnovno literaturo vsakega nekoliko bolje izobraženega ribiča.

Dober prijem ti želi ekipa RibiskeKarte.si!

Si katero od Halfordovih ali Skuesovih del že prebral? Sporoči v komentar spodaj.

Pri oblikovanju bloga smo uporabili vire:

• Halford, F. M. (1889). Dry Fly fishing in theory and practice. London: H.F. & G. Witherby Ltd.
• Skues, G.E.M. (1921). The way of a trout with a fly. London: Adam & Charles Black.